2021

Prinčevo potovanje (Le voyage du prince, Francija, Luksemburg, 2019, 76 min., podnapisi) 9+

Fantastična pripoved o prijateljstvu med dvanajstletnim Tomom in princem iz oddaljene dežele, ki ob njunem odkrivanju raznolikih čudes izriše, kako pomembno je sobivanje s pisanim svetom, ki nas obdaja.

Režija: Jean-François Laguionie, Xavier Picard
Scenarij: Jean-François Laguionie, Anik Leray
Animacija: Nicolas Davoust, Zachary Griffith, Samuel Istace, Elissa Loyer, Sébastien Léger, Coline Tomala, Maxime Vannienschoot
Glasba: Christophe Héral
Glasovi: Enrico Di Giovanni, Thomas Sagols, Gabriel Le Doze, Marie-Madeleine Burguet-Le Doze, Célia Rosich, Catherine Lafond, Frédéric Cerdal, Patrick Bonne, producenti Armelle Glorennec, Eric Jacquot, Stéphan Roelan
Distribucija: Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta

Zgodba
Starega laanškega princa Laurenta naplavi na obalo oddaljene dežele, kjer ga najde dvanajstletni Tom. Zatočišče dobi v zapuščenem muzeju, kjer Tom prebiva s staršema znanstvenikoma in njuno pomočnico. Profesor se nemudoma loti preučevanja. Princa natančno opazuje od blizu in daleč, skuša razumeti njegov jezik, izvedeti vse o njegovi deželi, običajih in kulturi. Končno bo lahko svetu znanstvenikov dokazal, da obstajajo poleg njihove tudi druge opičje civilizacije! Vendar princa iz oddaljene dežele znanost ne more povsem razumeti. Videti je, da ga zares lahko razume le mladi Tom. Njuna radovednost in čudenje nad drug drugim sta brezmejna in med njima se hitro splete nežna prijateljska vez. Vendar pa prinčeve drugačnosti ne sprejemajo vsi tako odprto, še najmanj pa širša znanstvena skupnost. Tom in princ bosta morala pobegniti in se podati na nadaljnje odkrivanje čudovito pisanega in prepletenega sveta.

Izjava avtorja
»Z Anik Le Ray [soscenaristko] sva menila, da bo bolje in zabavneje, če moči v tem fiktivnem svetu ne dava v roke vojaški ali politični oblasti, temveč Akademiji znanosti, ki je glede odnosa med opicami in naravo neomajna. Poleg tega sva to ‘moderno skupnost’ morala umestiti v neko obdobje, ji pripisati neki slog in jasno izoblikovano vedenje, kar bi nas spominjalo na lastno zgodovino. Izbrala sva konec 19. stoletja, saj je človek takrat dosegel vrh svojega občutka večvrednosti v primerjavi z naravo in s tistimi, ki po njegovem mnenju niso dosegli enake razvojne ravni.«
Jean-François Laguionie