2018

Tobias Putrih, Osebni barvni krog, 2017, © the artist and MIT Program in Art, Culture and Technology

Ali je danes umetnost še tista, ki kaže pot v prihodnost, ali pa je postala tehnologija vsa umetnost? Kako naj bo umetnik v družbi, ki ji dominira tehnologija, še družbeni vizionar?

Vljudno vabljeni na odprtje kuratorske razstave v petek, 9. marca 2018, ob 19. uri, kjer na ta vprašanja odgovarjajo: BridA, Narvika Bovcon, Srečo Dragan, Ida Hiršenfelder, Damijan Kracina, Staš Kleindienst, Marko A. Kovačič, Vladimir Leben, Marko Peljhan, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Nejc Trampuž, Aleš Vaupotič, Uroš Weinberger, Zupančič::Živadinov::Turšič in kuratorka Nadja Zgonik.

Razstava bo bolj kulturološki razmislek kot znanstvenofantastični pogled v prihodnost, saj se ne bo toliko ukvarjala s prisotnostjo znanosti in tehnologije med umetnostnimi temami kot z vlogo umetnikov kot vizionarjev ali napovedovalcev družbene bodočnosti. Za umetnika in njegovo vlogo v družbi smo tradicionalno rekli, da je kot vodnik, ki kaže družbi pot v prihodnost. Uveljavljena je bila fraza, biti pred svojim časom (être avant le temp). Ali je danes umetnik še vedno pred svojim časom, ali pa ga perfidni sistem libaralnega kapitalizma spreminja zgolj v producenta vedno novih, senzacionalističnih in spektakularnih umetniških projektov, namenjenih zaposlovanju misli neustvarjalnih množic? Vprašali se bomo, ali in kako se umetnost lahko izmakne taki vlogi in kako umetniki vidijo specifično moč umetnosti v družbi prihodnosti?

Za izostritev pogleda se bomo malce ozrli v polpreteklo zgodovino in v sedanjost, saj je Nova Gorica kot mlado mesto in mesto mladih bila prizorišče, ki je pred 71 leti z gradnjo na novo, iz nič, bilo grajeno za bodočnost. Zato lahko prav tu premišljujemo, kaj pomeni sodelovati pri in uresničevati bodočnost in kako graditi novo utopijo.

Na razstavi se bomo poskusili dotakniti nekaj pomembnih tem. Govorili bomo o umetnosti kot posrednici vizionarskih nazorskih stališč, postavili si bomo vprašnje o naši družbi, ali ji uspeva hoditi v toku s časom (tu je mišljena družba kot celota, ne le izjemni posamezniki), kaj so templji bodočnosti, dotaknili se bomo grožnje globalnega onesnaževanja planeta, neoludističnih praks (razbijanje strojev), posledic napake v tehnološkem sistemu, robotizacije družbe, umetne inteligence, genetskega inženiringa in  biotehnologije.

Novogoriška Mestna galerija je s pozicijo v kletnih prostorih in odsotnostjo dnevne svetlobe idealen prostor za prikaz galerijskega koncepta »črne škatle« (black box), namenjene prej družbenim projekcijam kot avtoreferenčnim temam. Razstava bo preplet sodobnih umetniških praks, ambientov, objektov, projekcij in slikarstva.

O kuratorici:
Nadja Zgonik je otroštvo in mladost preživela v Šempetru in Novi Gorici. Je doktorica umetnostne zgodovine in izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer vodi Katedro za teoretične vede. Deluje tudi kot likovna kritičarka in kuratorica.

Doslej so izšle naslednje njene monografske publikacije: Marij Pregelj. Risba v sliko (1994), Zdenko Huzjan (2001), Podobe slovenstva (2002), Žarko Vrezec (2004), Marij Pregelj. Slike/Paintings 1957-1967 (2007, skupaj z J. Denegrijem) in Študije iz slovenskega modernizma po letu 1945 (2010). Kot urednica je vodila projekt pisanja povojne zgodovine slovenske likovne umetnosti v geslih, ki je izšla v Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945. Pojmi, gibanja, skupine, težnje leta 2009 (www.pojmovnik.si).

Pripravila je številne kuratorske razstave, med njimi so Modra roka. Umetnost - tehnologija - znanost (z Judito Krivec - Dragan), Likovno razstavišče Riharda Jakopiča, Ljubljana, 1997; Kabinet najdenih predmetov. Razstava osebnih fetišev umetnikov, Obalne galerije Piran, Galerija Loža, Koper, 1997, projekte za specifične prostore (Gustav Gnamuš v Špitalski kapeli, Celje, 1995) in monografske predstavitve slovenskih umetnikov. Doslej je sodelovala z vsemi pomembnimi slovenskimi galerijami, od ljubljanske Moderne galerije, Umetnostne galerije Maribor do Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in drugih. Zasnovala in organizirala je več razstav slovenske umetnosti v tujini: Forma eterna, Galleria Civica d’Arte Moderna, Bologna (1995), At the Last minute, TAIEX, Bruselj (1999), La doppiezza della luce, Galleria A+A, Benetke (1999), Positionen des Körpers, Kunstforum, Bonn (2000), Pozicije telesa, Voipaala Art Center, Voipaala (2000), The Different Same. Contemporary Slovene and Chinese Art (z Zhu Tongom), Duolun Museum of Modern Art, Šanghaj (2003), za Umetnostno galerijo v Prištini pa zasnovala prvo mednarodno razstavo sodobne umetnosti na Kosovu Identikit. International Exhibition. Muslim Mulliqi Prize (z Ganijem Llalloshijem), The Kosova Art Gallery, Priština (2003). Leta 2011 je bila komisarka Slovenskega paviljona na 54. Beneškem bienalu in leta 2014 komisarka za Slovenijo na bienalni razstavi European Ceramic Context 2014 na danskem otoku Bornholm. V letih 2005 in 2007 je bila članica mednarodne žirije Essl Award na Dunaju, v letih 2009, 2012, 2015 predsednica, leta 2018 pa članica mednarodnih žirij 1., 2., 3. in 4. Trienala keramike Unicum v Ljubljani.

Bila je med ustanovitelji in prva glavna urednica časopisa Moderne galerije M'ars (1989, prenehal z izhajanjem leta 2001).

Od 2007 do 2012 je bila predsednica Strokovne komisije za likovno umetnost pri MOL, od 2010 do 2012 predsednica Državne maturitetne komisije za predmet Umetnostna zgodovina, od leta 2008 do 2012 članica Upravnega odbora Prešernovega sklada. Bila je članica strokovnih svetov več galerij, javnega zavoda Ljubljanski grad in več strokovnih združenj: mednarodnega združenja likovnih kritikov AICA, Slovenske sekcije PEN in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Od leta 2009 sodeluje pri raziskovalnem programu Gledališke in medumetnostne raziskave, ki poteka na UL AGRFT in ga financira ARRS. Leta 2016 je bila za tri mesece gostujoča predavateljica na Tajvanu.