2018

SAFARI, r. Ulrich Seidl (Avstrija, 2016)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

safari1

Safari
(Safari, Avstrija, 2016, barvni, 91 min.)

Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Fotografija: Wolfgang Thaler
Montaža: Christof Schertenleib
Nastopijo: Gerald Eichinger, Eva Hofmann, Manuel Eichinger, Tina Hofmann, Manfred und Inge Ellinger, Marita und Volker Neemann, Markolf Schmidt, Eric Müller
Produkcija: Ulrich Seidl Film Produktion
Festivali, nagrade: Benetke 2016; Toronto 2016; London 2016; Bergen 2016; Tokio 2016; Tajvan 2016; Rotterdam 2017; FDF, Ljubljana 2017; nominacija za avstrijsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarec
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: Demiurg

Zanimivosti
Nobenega dvoma ni, da je bila tudi v Safariju ena glavnih preokupacij Ulricha Seidla, tega provokativnega in neizprosnega kritika njemu tako »ljubega« avstrijskega srednjega razreda, uperiti kritični pogled predvsem v njegovo domače družbeno okolje. Pa vendar tokrat ni mogoče spregledati, da si Seidl zastavlja tudi nekaj širše vprašanje, in sicer, zakaj ljudje sploh ubijajo, če za to ni prav nobene potrebe. Da bi poiskal ta odgovor, se je Seidl odpeljal v Južnoafriško republiko in Namibio, kjer obstajajo prav posebni lovni »rezervati«, ki pa niso namenjeni petičnežem in bogatunom, ki se hočejo bahati z noro dragimi trofejami levov, leopardov, slonov, bizonov in nosorogov, temveč so prirejeni za »malega človeka«, slehernika, ki bi rad izkusil strast ubijanja iz golega užitka. Te farme premorejo »cenovno dostopne« divje živali, ki jih ti sleherniki lahko hladnokrvno ubijejo za srednjemu razredu primerne zneske.

Zgodba
Seidl nadaljuje tradicijo dokumentarcev, v katerih rojake Avstrijce prikazuje v bizarnem in moralno spornem kontekstu. Safari govori o pobijanju divjih živali v Afriki, ki je v 21. stoletju postalo dosegljivo tudi za srednji razred, kar usodno razširi koncept postkolonializma v Afriki, saj zdaj naravnih bogastev Črne celine ne redčita le bogata aristokracija in industrija, temveč tudi njuna tradicionalna opozicija. To je film o »počitniškem pobijanju« v nadzorovanem okolju, kjer divje živali, ki bodo postale trofeje na stenah avstrijskih stanovanj, nimajo nobenih možnosti.

Komentar
»Kljub obilici absurdnega lovskega žargona in resničnih satiričnih situacij, značilnih za Seidlov mračni humor – lovci v praznih pokrajinah s pivom v roki in napol dremajoč ure in ure čakajo na plen – se Safari izkaže za eno režiserjevih najtemačnejših del, tako zaradi hladnokrvne nepristranskosti, s katero se osredotoči na spolni vidik ritualnega ubijanja (ki kljub temu deluje izrazito odbijajoč), kot tudi zaradi portreta (manj odkrito satiričnega kot v filmu Paradiž: Ljubezen, a nič manj vznemirjajočega) še vedno trajajoče kolonizacije. /…/ Seidlova skrita kritika bo seveda požela manj pozornosti kot domnevno negledljiva vsebina: zgroženi vzkliki se zdijo neizogibni, distribucijske možnosti pa so slabe vpričo politično korektne in hipokritske diskusije, ali je prav prikazovati dejansko ubijanje živali /…/. To mimogrede dokazuje, da je Seidlova metoda še vedno pomembna (in da še vedno razvnema), čeprav bi bil že skrajni čas za razpravo, zakaj gre preprosto za izjemnega filmskega ustvarjalca – kar znova potrjuje pričujoči film.«
Christoph Huber, Cinema Scope

»Nemalo je groteske v ubijanju živali, ki nima nobene zveze s prehranjevanjem ali preživetjem, v katerem ni niti adrenalina kake resne nevarnosti; užitek, ki ga protagonisti izkusijo pri 'uplenjenju kosov' (kodificirano besedišče evfemizmov, ki ga uporabljajo lovci, je poglavje zase), na platnu ostaja na deklarativni ravni. V resnici so večino časa videti kot zdolgočaseni turisti, ki v obmorskem hotelu z menija prebirajo dnevno ponudbo (impala, 800 evrov; gnu, 1.200 evrov). Repetitivne sekvence dosežejo vrhunec v prizorih agonije umirajoče žirafe, naknadnega razčetverjenja njenega trupla in nazadnje s portreti domorodcev, talcev v tem groteskno preživelem modelu kolonializma, ki stoično žvečijo ostanke, ki jih beli lovec ni potreboval za okrasitev svoje stene (in krepitev lastnega ega). Safari je morda za odtenek manj klavstrofobičen film, kot smo jih od režiserja navajeni (predvsem po zaslugi prostrane pokrajine, ki jo lepo kadrira Seidlov stalni sodelavec, direktor fotografije Wolfgang Thale), je pa zato nihilistična vizija človeštva, izražena bolj kot kadar koli prej.

Ogled filma v celoti bodo zmogli samo gledalci z močnimi želodci. Težko se je slepiti, da je Seidl posnel 'samo' satiričen portret krvoželjnih ljubiteljskih lovcev, ne pa nastavil zrcala celi rasi krvnikov in uničevalcev. Je res treba od blizu spremljati agonijo umirajoče živali – eden najhujših prizorov, kar sem jih kdaj videla na filmu –, da bi dojeli tisto staro resnico o tem, katera zver je v resnici najkrvoločnejša? Safari na svetovno industrijo lova ne bo imel nobenega vpliva. A prav je, da ne odvrnemo pogleda.«
Ana Jurc, MMC RTV SLO

Izjava avtorja
»Želel sem odkriti in prikazati, kaj ljudi navduši za lov in zakaj lahko z njim postanejo celo obsedeni. Kaj ljudi žene, da se odpravijo na počitnice ubijat živali? Da bi odgovoril na to vprašanje, sem moral najti ljudi, ki hodijo v Afriko zaradi prepričanja in ki bi bili pripravljeni svoja dejanja zagovarjati ter jih pokazati pred kamero. /…/ To je bilo tudi zame nekaj novega: vedel sem za lovce, ki so ubijali živali, nisem pa še slišal za pare in družine, ki bi se po dobrem strelu drug drugemu vrgli v objem, se poljubljali in si čestitali. Zdi se, kot bi bilo dejanje uboja zanje nekakšna čustvena sprostitev. Tako je Safari postal tudi film o ubijanju. O ubijanju za zabavo, ne da bi človek pri tem sam sebe spravil v nevarnost. /…/ Humor je pomemben element vseh mojih filmov, ni odvisen od teme in se pojavi tudi v Safariju. Ampak rekel bi, da je Safari razmišljajoč, za nekatere celo zelo žalosten film. In veliko gledalcev bo zapustilo dvorano, še preden se bo končal, ker nočejo gledati mrtvih živali.«
Ulrich Seidl, režiser in soscenarist

Režiser
Ulrich Seidl se je rodil leta 1952 na Dunaju. Ob Michaelu Hanekeju velja za enega najpomembnejših, mednarodno priznanih, formalno rigoroznih in vsebinsko radikalnih sodobnih avstrijskih režiserjev. Ta ugled, ki mu je nakopal prav toliko gorečih privržencev kot strastnih nasprotnikov, je dosegel že s svojimi dokumentarnimi filmi, ki jih snema vse od začetka osemdesetih let in ki so mu v mladosti med drugim prinesli oznako dostojnega naslednika Wernerja Herzoga. Leta 2001 je posnel prvi celovečerni igrani film Pasji dnevi (Hundstage) in zanj v Benetkah prejel posebno nagrado žirije. Nič manj kontroverznemu drugemu celovečercu Uvoz – izvoz (Import/Export) je sledila uspešna in večkrat nagrajena trilogija Paradiž (Paradies, 2012/2013). Vsi deli trilogije so bili premierno prikazani v tekmovalnih sporedih najpomembnejših svetovnih festivalov: v Cannesu, Benetkah in Berlinu. Pred dvema letoma smo si v Kinodvorovem rednem sporedu lahko ogledali dokumentarec V kleti (Im Keller, 2014), v katerem je Seidl razkril, kaj Avstrijci počnejo v svojih kleteh v prostem času.

...

 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica je član
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS
 
Občina Ministrstvo za kulturo Radio Koper Radio Robin Hit US embassy