Meta Grgurevič, prostorska postavitev

O umetnici

Meta Grgurevič (1979) je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. Leta 2002 je z Maro Ambrožič, Jasmino Cibic in Mery Favaretto ustanovila skupino Passaporta, ki je delovala med Benetkami, Ljubljano, Granado in Londonom. Od leta 2007 je v Sloveniji pripravila več samostojnih projektov in sodelovala na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Londonu, Grčiji, New Yorku, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Makedoniji in Avstriji.

Meta Grgurevič je dobitnica številnih nominacij za perspektivne mlade umetnike in nagrad: leta 2002 je v Benetkah za delo Miki Maus je pedr prejela nagrado Premio Consorzio Nuovo Bevilacqua la Masa, leta 2004 je bila skupina Passaporta uvrščena med perspektivne italijanske umetnike Premio Furla, leta 2009 pa je prejela nagrado za projekt Worlds Don’t Come Easy, ki je bil prepoznan kot najboljši intermedijski projekt na festivalu Akto v Makedoniji. Lani je prejela tri zelo pomembna priznanja: BIENALEONLINE 2013 jo je na podlagi odločitve tridesetih vodilnih svetovnih kuratorjev uvrstilo med 180 najbolj obetavnih umetnikov na svetu, bila je izbrana med štiri finaliste za nagrado skupine OHO, na 30. grafičnem bienalu Ljubljana pa je za projekt Mehanična galanterija/Srebrna nit (Galantérie Mecanique/Fil d’argent) s soavtorico Uršo Vidic prejela posebno omembo mednarodne žirije. Leta 2010 je prejela delovno štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Spomladi leta 2012 je bila rezidenčna umetnica na Finskem v HIAP – Mednarodni umetniški program Helsinki in leta 2013 rezidenčna umetnica v ateljeju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v New Yorku. Živi in dela v Ljubljani.

Več o umetnici na: www.metagrgurevic.com

Presek / Intersection

Tevž Logar

Umetniška praksa Mete Grgurevič vselej preči skozi različne izrazne medije, ki jih avtorica s prisotnostjo osebne poetike povezuje v uravnoteženo celoto, le-to pa precizno sidra v svoja konceptualna izhodišča. Čeprav umetniška dela Mete Grgurevič venomer izražajo izredno specifično poetično noto, pa hkrati zaradi analitičnega pristopa v sami realizaciji govorijo o kompleksnosti struktur našega vsakdana ter tako na izredno subtilen način vzpostavljajo relacijo do preteklosti in njenih prevodov v širše polje sodobne umetnosti. Na ta način Meta Grgurevič zelo iskreno govori o tem, da so umetniška dela lahko nekakšen opomnik gledalcu, saj je vsako izmed njih lahko zapis stanja, v katerem se vsak izmed nas lahko vselej prepozna. Njena kompleksna umetniška dela vselej nagovarjajo več čutov hkrati in tako nenehno preizkušajo možnosti gledalčeve (samo)refleksije, a vseskozi izražajo tudi umetničino lastno intimo, čustva in izredno neposreden pristop k vprašanjem, ki jih umetnica želi izpostaviti v kontekstu posamičnih projektov.

Prav o tem, sicer na nekoliko drugačen način, želi spregovoriti tudi razstava Presek, ki poskuša s prečenjem preko izbranih umetniških del izpostaviti nekatere formalne in vsebinske poti Mete Grgurevič v časovnem razponu štirih let. Izbor treh umetniških del za razstavo Presek želi izpostaviti soodvisnost razmerij, ki nastajajo med materialnim in nematerialnim v kontekstu dela Mete Grgurevič, entiteti, ki v nekakšnem soodvisnem razmerju tvorita celoto umetniškega dela in ena brez druge ne obstajata. In prav ta suspenz oziroma napetost, ki nastaja med tema entitetama, je točka, iz katere vznika dejstvo, da umetnica gledalca vselej privede do trenutka, znotraj katerega poskuša preseči enoznačno in “medijsko plosko” dojemanje podob, objektov, giba in zvoka. Jedro pričujoče razstave je izbor in sopostavitev umetniških del, ki so nekakšna sinteza projektov Lucid Dream (2012), Galanterie Mécanique (2013) in Saudade (2015). Na ta način se v galerijskem prostoru vzpostavljata dialoga, ki gledalca peljeta v dve smeri. Smer, v katero avtorica najprej zapelje gledalca, je nekakšen interni dialog med gibljivo podobo in statičnim objektom, ki nastaja z njuno sopostavitvijo v kontekstu posamičnega projekta. A vendarle je druga smer tisto, o čemer želi razstava Presek spregovoriti v prvi vrsti, in sicer gre za skrit, a večplasten dialog, ki vzpostavlja razmerja med gibljivo sliko – zvokom – objektom – prostorom. Navidezno izpraznjeni galerijski prostor tako pripoveduje zgodbo, znotraj katere umetniško delo (podoba, zvok, objekt) ne obstaja izključno v svoji kompoziciji “materialne prisotnosti”, ampak predvsem v suspenzu, ki se ustvarja v odnosu le-te do nematerialnega.

Galerijska postavitev tako postaja nekakšna “koreografija” posamičnih elementov in zarisuje možnosti, ki jih lahko ima v današnjem času prečenje skozi različne medije. Izkušnja razstave Presek tako postane nekaj neizbežnega, a hkrati izmuzljivega, saj se razmerja med gledalcem in posamičnimi elementi nenehno spreminjajo in se posledično s tem tudi odmikajo od konvencij izključno haptične percepcije. Zato se zdi, da sopostavitev projektov ni zgolj sinteza umetničine preteklosti, ampak gre za novo sozvočje avdio-vizualnih struktur, ki omogočajo nov svoboden pogled, ki lahko povsem relativizira staro izkušnjo. Prav zaradi tega se, ko razmišljamo o umetniški praksi Mete Grgurevič, ne moremo znebiti občutka, da umetniški projekt v trenutku, ko je zaključen, že postane izhodišče za razmislek o novih razmerjih, ki nastajajo znotraj njega. Presek skozi preteklost, da lahko razumemo prihodnost.