MIRKO BRATUŠA, SANDI ČERVEK, DUŠAN KIRBIŠ

Februar 2014 je v znamenju skupinske razstave treh uveljavljenih slovenskih umetnikov srednje generacije: Mirka Bratuše (1963), Sandija Červeka (1960) in Dušana Kirbiša (1953). Tokratna razstava skulptur in slik ni tematsko določena oz. ne zasleduje neke rdeče niti, temveč želi javnosti pokazati najnovejšo produkcijo umetnikov, ki že kar nekaj desetletij pomembno oblikujejo slovenski likovni prostor.

Kipar Mirko Bratuša v svojih skulpturah ponuja dovršenost tehnike in prefinjeno, pa tudi humorno doživljanje sodobnosti. Njegovi vroči, mokri ali hladni kipi zahtevajo dotik. Nase vlečejo z magnetizmom, ki ga kipu lahko ponudi le izurjena roka kiparja tehnologa.

»Črni slikar« Sandi Červek že od leta 1989 ustvarja abstraktne slike, v katerih uporablja samo črno barvo. Označba »črne slike« je tako postala ustaljena, čeprav zavajajoča, saj značaja del ne določa črnina, ampak svetloba, ki odseva na površini. Ta opredeljuje tudi njegova najnovejša dela, kjer so na plan stopile še najlonske nogavice.

Kirbiševe abstrakcije so platno geometrično razdelile v skorajda kvadratna črno-belo-sivo-barvna polja. Vsaka njegova slika je zaznamovana tudi z besedo in tako postane subjekt v prostoru. »Kirbiševe slike je moč glodati kot kost misli, ki, ko pod ostrimi gledalčevimi zobmi odletavajo drobci, razkriva hrustanec podobe,« pravi Petja Grafenauer.

Ti trije priznani umetniki s povsem samosvojo in prepoznavno avtorsko poetiko se premierno skupaj predstavljajo prav v Mestni galeriji Nova Gorica.

O umetnikih:
Mirko Bratuša (1963) je študiral na Akademijah za likovno umetnost v Ljubljani, Münchnu in Düsseldorfu. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je redni profesor za kiparstvo. Leta 2006 je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo v madridski galeriji Circulo de Bellas Artes. Ustvarja v Vodicah pri Ljubljani.

Sandi Červek (1960) je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1985 diplomiral pri prof. Gustavu Gnamušu. Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko, ilustracijo in oblikovanjem. Leta 1998 je kot štipendist Ministrstva za kulturo RS dalj časa bival v New Yorku. Živi in ustvarja v Murski Soboti in je docent za slikarstvo na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Dušan Kirbiš (1953) je študiral slikarstvo in grafiko na Akademijah za likovno umetnost v Ljubljani. Kot  DAAD štipendist je študiral in deloval v Berlinu, kasneje pa še v New Yorku. Živi in dela v Ljubljani in je redni profesor na Naravoslovnotehniški fakulteti  Univerze v Ljubljani.

Situacija

dr. Petja Grafenauer

-------------- Posredovano sporočilo --------------

Od: Petja Grafenauer <petja.grafenauer@gmail.com>
Datum: 20. januar 2014 09:37
Zadeva: besedilo
Za: "dusan.kirbis@ntf.uni-lj.si" <dusan.kirbis@ntf.uni-lj.si>, Sandi Červek <sandi.cervek@gmail.com>, Sandra Bratuša <bratusa.sandra@gmail.com>

Zdravo,

skušala bom pojasniti, zakaj menim, da je ključno, da je besedilo takšno in ne le intrinzična analiza vaših praks.

1. Menim, da so vaša dela kvalitetna in da bi morala biti konstitutiven del slovenske produkcije ne le do "preloma", kot ga je zakoličil Igor Zabel[1] leta 2005, ampak tudi po njem. Zaslužila bi si biti prisotna na skupinskih razstavah ključnih institucij vsaj enkrat na leto tudi po prelomu tisočletja.

2. Kot katerokoli drugo polje človeškega delovanja je tudi svet umetnosti od njegove komercializacije dalje strukturiran kot polje boja za oblast. Pri nas, po mojem mnenju, to postane vidno predvsem po novem vdoru kapitalizma v osemdesetih letih in kasneje, a je z nami že prej, vsaj od Jakopiča in poskusov uveljavitve njegovega kroga.[2] Vmes, v času socializma, so bile bitke bolj skrite, a vendarle prisotne.

3. Sama si želim čim bolj transparentno, strokovno zgodovino umetnosti, kjer bo ta boj potekal predvsem na podlagi kvalitet umetniških del (beri: kvaliteten preplet forme in vsebine; forma, ki je v razmerju z vsebino in obratno; vnašanje novosti, prepričljivost dela, večplastnost na katerikoli ravni umetnine...) in ne finančnega ali socialnega kapitala ali celo prilagajanja željam Drugega.

4. Toda besedila, ki ne reagirajo na zatečeno stanje in upoštevajo zgolj umetnosti intrinzična vprašanja, zanemarjajo drugo, socialno plat sveta umetnosti, ki je v zadnjem obdobju prevladala v boju za moč. To stanje onemogoča vrednotenje na podlagi tistega, kar je pomembno.

5. Vaša dela so ovrednotili kot kvalitetna najboljši pisci, ki smo jih  v nacionalnem prostoru premogli: Brejc, Mikuž, Medved, Zabel. In še več, fucking »sodobna« se mi zdijo (pomeni, da govorijo sodobniku – meni, tebi, njemu, njej). Sodobno seveda ni vezano na lokalni prostor. Mirko, gradil si se ob sodobnosti sveta, ne ob »sodobnosti« regije! Govorim o tem, da so se nekateri »sodobnosti« vdali bolj od vas, da ste bili vi močni v praksi. Nekatera vaša dela so po mojem mnenju sodobna bolj ali vsaj enako kot katero izmed tistih, ki že ustoličena pripovedujejo ali ustvarjajo zgodbo »slovenske sodobne umetnosti«. Zagovarjam, da mora vrednotenje umetnine vključevati tudi analizo tehnike, forme, preciznosti in smiselnosti v odločitvah (ali pa odločitev, da te preciznosti ne bo), da morajo biti vse te odločitve vidne v vsakem vizualnem in pripovednem detajlu umetnine.

6. Menim (kot eden izmed glasov iz množice), da vaša dela niso toliko prisotna na vidnem obzorju, ki bo pisanje zgodovine omogočilo, kot bi morala biti. Zakaj?

7. Kakšna bo analiza nekoga, ki bo beležil vaše prakse in mu socialni kontekst ne bo več pri roki (in to se – iz izkušenj – zgodi hitreje, kot si mislimo)?

Menim – tak je zdaj trend v svetu – da bodo zgodovine umetnosti v prihodnje pisane tudi (predvsem?) prek analiz kuratorskih razstav. V nacionalnem prostoru je imela pri tem največ moči in uspeha Moderna galerija. Imela je tudi najmočnejšo ekipo in pravzaprav edina od večjih institucij tudi neko javno prepoznavno vizijo (analiza te vizije je seveda stvar druge debate).

Moderna galerija vas je po letu 2000 iz kuratorskih razstav izločila. Zakaj? Ker je prejšnji diskurz zamenjala nova pomenska mreža: sodobna umetnost, vzhodnoevropska umetnost, ki pa se je v zadnjem času razvodenela (smrt Igorja Zabela, gradnje nove hiše, manj zanimanja za naše geografsko področje, delovanje v slabših pogojih).

Ko se je primerljiva situacija dogajala v sedemdesetih letih, se o tem ni dosti govorilo in kljub zavedanju negativnosti je poudarjena prisotnost nekaterih praks vendarle izbrisala prisotnost drugih, ki niso bile vključene.

9. Tu se je treba vendarle soočiti z realnostjo: zgodovine vaše (naše) umetnosti ne bodo pisali tujci, saj jih le redko zanimamo v tej meri. Tudi z univerzitetne strani ni naporov v tej smeri. Zdi se, da bodo zgodovino vizualne umetnosti pisale slovenske galerijske in muzejske institucije, kar (bolj ali manj) tudi počno, in redki posamezniki, delujoči izven njih. Tudi delovanje institucij temeljno zaznamujejo posamezniki, ki v njih delujejo – kdo, kako in na kakšen način bo pisal zgodovino?

10. Vaša dela so relevantna za razmislek in za doživetje tu in danes ter bi morala biti v centru pozornosti poleg in ne namesto drugače kvalitetnih del (jebat ga, Irwin so kvalitetni, pa naj jih sovražimo ali ljubimo).

A morda bi tudi vaša dela morala biti na kakšnem U3, morda na zadnjem (2013), ki se je ukvarjal z vprašanjem prožnosti, ravno zato, da bi pokazala, da koncept prožnosti[3] ne vključuje nujno intrinzične prilagoditve prakse in hkrati, da dolgoletno vztrajanje pri lastnih umetnostnih nazorih ustvarja posebno kvaliteto, kakršne na U3 ni bilo veliko.

12. Če je pri izpisih za besedilo v nastajanju prišlo do stvarnih napak, jih moramo popraviti. Pri popisu biografij sem se pri Sandiju sklicevala na katalog Mestne galerije, pri Mirku na katalog Kostanjevice in splet, pri Dušanu na poslane materiale. Pri spiskih razstav sem pregledovala pojavljanje v nacionalnih institucijah - tistih, ki prispevajo k pisanju o zgodovini umetnosti. Seveda so tu pomembne tudi druge, manjše galerije, ki opravljajo delo, iz katerega bi potem nacionalke morale sestavljati zgodbo dalje. Pa te stopnice žal ni.

13. Moje stališče je, da je besedilo vedno plod več besedil, ljudi, dejavnikov ipd., tako da vtikanje v avtorska dela zelo dobro prenašam, dokler spremembe niso v neskladju z mojim sebstvom (mišljenjem, pogledi) in seveda z realnostjo (kolikor jo lahko določimo).

14. Če to, kar sem poskušala čim bolj jasno pojasniti, ni razvidno iz besedila, besedilo še ni dobro in ga moram popraviti, da bo jasnejše. V tem primeru bom hvaležna za komentarje. Če so še kakšne druge težave, mi jih brez zadržkov zapišite.

15. Point cele zgodbe, kakor ga vidim, je: Boriti se je treba za to, da se vaša dela na podlagi kvalitete enakopravno vključijo v centralni tok umetnosti nacionalnega, saj je soteska med sodobnim in modernim presežena. Opozoriti je treba na dejstvo, da vaših del dobršen del moje generacije (strokovnjakov in splošne javnosti) ne pozna tako dobro kot prakse drugih, morda manj zanimivih avtorjev, ki spadajo k predstavi o »sodobnosti«. Ta predstava pa ne sme biti povezana z medijem, generacijo, socialno mrežo, navidezno sodobnostjo ipd. Ko bo zapisano dejstvo, da pisanje o umetnosti v Sloveniji mnogokrat določajo umetnosti zunanji dejavniki, se bo lahko začela debata o tem, kaj so danes kriteriji za kvaliteto umetniškega dela.

Tako nekako.

Šit, preveč sem se razpisala ... javite, kako in kaj.

LP Petja