RAZSTAVA

O umetnici:

Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer poučuje teorijo in oblikovanje krajine, ter vodja Studia AKKA za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Diplomirala in doktorirala je na Univerzi v Ljubljani, magistrirala pa na Visoki šoli za oblikovanje Harvardove univerze. Na profesionalni poti je ustvarila vrsto del, razstavljenih doma in v tujini ter nagrajenih z več priznanji, med njimi z nagrado Piranesi (1998 in 2002), Plečnikovo nagrado(2003 in 2016), platinastim svinčnikom (2017), mednarodno nagrado IAKS (2019) in drugimi. Pogosto predava v tujini, deluje kot urednica in publicistka, od leta 2015 do 2020 je pisala tudi kolumne za Dnevnik. Je vodilna avtorica projekta Vsi odtenki zelene/All Shades of Green, razstavljenega na 12. Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Svoje fotografije je predstavila na samostojnih razstavah v Lamutovem salonu Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki (2017), v Galeriji AQ v Celju (2018), na Festivalu fotografije Maribor (2019) in v Cankarjevem domu v Ljubljani (2020). Fotografija ji pomaga brati in bolje razumeti svet.

 
L'ESPACE INFINI

Brane Kovič

Ana Kučan je krajinska arhitektka. Njen poklic že sam po sebi implicira specifičen odnos do krajine, njenih posebnosti in razsežnosti, ki jo človekovi posegi preoblikujejo, kultivirajo in estetizirajo. Ta vidik zdaj uresničuje tudi v avtorski fotografiji, v razstavljenem ciklu konkretno z motiviko versajskega parka, ki skupaj z gradom Versailles predstavlja enega največjih dosežkov francoske umetnosti baročnega obdobja.

V zgodovinski perspektivi je bila krajinska fotografija najprej predvsem dokumentarnega značaja, že sredi 19. stoletja pa se je instrumentalizirala in porazdelila na posamezne sklope, specializirane misije in inventarizacijo posameznih teritorijev po naročilih civilnih oblasti, velikih gospodarskih družb (na primer železnic) ali strokovnih združenj. S pojavom pikturalizma, ki je na prelomu stoletij fotografijo povzdignil na raven umetnosti, so občutja, vzdušje, atmosferski in svetlobni učinki prevladali nad dokumentarnostjo, modernizem pa je hkrati s sočasnimi slikarskimi težnjami stavil na bližnje plane, ravnovesje mas in stremljenje k abstrakciji. Avantgarde so izpostavile strukturiranost in geometrične komponente pejsaža, v desetletjih, ki so sledila, se je razprl širok spekter interpretacij osebnih doživljanj krajinske tematike, iskanja prečiščenih form in opozarjanja na uničujoče posledice nebrzdanega zlorabljanja naravnih danosti in darov.

Tradicionalni slovenski pristop k reprezentaciji krajine tako v slikarstvu kot v fotografiji je najpogosteje liričen, nemalokrat celo izrazito sentimentalen, redkeje dramatičen ali osredotočen na ekspresivne detajle. Zlasti v fotografskih posnetkih močno prevladuje neokrnjena ali idealizirana narava, tudi takrat, ko je motivno izhodišče polje ali nasad, le izjemoma naletimo na prizore in izreze iz parkov in podobnih okolij načrtnega snovanja krajinske konfiguracije. Zato je avtorski prispevek Ane Kučan v sodobno fotografsko konstelacijo toliko pomembnejši, saj prepričljivo odstopa od ustaljene večinske paradigme ter v simbolni red branja in umevanja krajinskih artikulacij vpeljuje presenetljivo sveže, individualizirane sintagmatske rešitve. Že naslov cikla L’espace infini sugerira specifičen prostorski koncept niza fotografskih povečav v razponu od širokega do bolj ali manj bližnjih planov, segmentnih interferenc in aluzij na vizualne entitete izven kadra, v katerega so posamezne podobe ujete. Mehka, razpršena megličasta svetloba, ki opredeljuje čutno nazorno zaznavo vsake slikovne enote, intencionalno spodnaša vse poskuse ugotavljanja letnega ali dnevnega časa nastanka posnetkov in razstavljene fotografije intonira v brezčasnih (ali, če vam je ljubše, nadčasovnih) registrih, na stičiščih dneva in noči, prehajanja v jutro ali izginjanja popoldneva proti mraku, evidentiranja stanja med tistim, kar je bilo, in tistim, kar šele prihaja, položaja neskončne vmesnosti, kjer poskuša pogled zaman razvozlati uganko trajanja in minevanja. Črno-bela tehnika, ki jo je avtorica izbrala, preprečuje zdrs v ilustrativnost, kakršno bi postavila v ospredje barvna fotografija, in hkrati intenzivira gledalčevo občutenje sugeriranih pomenov. Pogled, ki drsi skozi megličasto površino podobe, postopoma prepoznava obrise posameznih rastlin in jih povezuje s krajinsko načrtnostjo v ponekod nakazanem razmerju do arhitekturnih elementov gradu, s katerim je park neločljivo povezan. Ujeti v fotografski objektiv versajske vrtove in grajsko stavbo kot celoto je seveda nemogoče, a fotografirani fragmenti vendarle dajejo slutiti marsikaj, kar je onstran njih, namreč racionalizirano sistemsko ureditev, s katero je vsaka posamezna sestavina v dialogu, in zategadelj je tudi kontrast med naturo in kulturo v bistvu le navidezen, načelna polarizacija teh dveh entitet dejansko uveljavlja in utrjuje njuno soodvisnost. Arhitekt palače v Versaillesu Louis Le Vau in načrtovalec vrtov André Le Nôtre sta povsem enakovredna ustvarjalca prostorskega kompleksa, začetega v šestdesetih letih 17. stoletja, ki je postal nedosegljiv vzor številnim poznejšim evropskim knežjim rezidencam. Arhitekturni del, dopolnjen s kasnejšimi (po 1678) intervencijami Julesa Hardouin-Mansarta in z notranjo opremo Charlesa Le Bruna, ter parkovne površine, v katere so poleg okrasnih vaz vključene tudi posamezne skulpture in kiparske skupine (npr. Girardonova Apólonu strežejo Tétidine nimfe,1666, in Coysevoxova velika marmorna Vase de la Guerre, 1684–85), sobivajo kot vzgled harmoničnih struktur z različnim materialnim in funkcijskim statusom. Subtilnost artikulacij množice dialoških razmerij med arhitekturnimi prvinami in parkovnimi labirinti, zavoji in presenetljivimi obrati transcendira realno, fizično podstat izkustvene zaznave tako enih kot drugih ter nas nevsiljivo prestavlja v območje irealnega, sanjskega, imaginarnega in izmuzljivega. Vse, kar je tu, je zelo konkretno, in vendar vseskozi na meji abstraktnega, arbitrarno subjektivnega, bolj čustvenega kot čutnega. Izostrenemu pogledu Ane Kučan se je široka pahljača denotacijske stvarnosti in konotacijske sublimnosti razprla v vsej svoji raznolikosti, iz katere je morala zelo skrbno izbrati poudarke, ki jih je hotela spremeniti v pomanjšane modele kot določujočo značilnost vizualne govorice. Z odličnim poznavanjem iluzionističnih učinkov fotografskega medija in zakonitosti prostorskega oblikovanja je neki časovno determiniran zgodovinski ambient prestavila v polje sodobne senzibilnosti, ga z dekonstrukcijo ponotranjila in preoblikovala v avtentične, skrajno osebne fotografske stvaritve.