RAZSTAVA

O umetniku:
Enej Gala (1990) je študiral slikarstvo na beneški Akademiji lepih umetnosti, kjer je 2015 opravil tudi magistrski študij. Leta 2014 je bil na študijski izmenjavi na akademiji WDKA (Willem de Kooning Academy) v Rotterdamu na Nizozemskem. Na zadnje je samostojno razstavljal v koprski galeriji Loža v sklopu XVII. edicije festivala Maravee sicer pa med samostojnimi razstavami izstopata projekt The Stable v beneški Galeriji A plus A (2015) in Prefabrick v galeriji Fabbrica del Vapore v Milanu (2016). Med zadnjimi skupinskimi razstavami velja izpostaviti Brain-tooling v Pieve di Cadore z Dolomiti Contemporanee, Artissima ArtFair v Torinu, Pogled 8 v Galeriji Božidar Jakac (2016) in 31. mednarodnem grafičnem bienalu Nad tabo/ti / Over You, MGLC v Ljubljani (2015). Je član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in društva Fondazione Malutta. Živi in dela med Londonom in Novo Gorico.

LISICA, MARIONETE, PRAVLJIČNOST: MIKADO

Andrej Medved

Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre.

Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. Slika = zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od (nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica = zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu gledalcu.

V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko … V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja, kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja.

Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov arhetip obvlada sceno/svet.

Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti vsako antropologijo, psihologijo in fenomenologijo igre. Vsako poenostavljanje in/ali transcendiranje pomena in resnice. Vrstijo se ponavljanja, nedoločena nasprotja. Nastopajo pravljična bitja, ki so in hkrati niso tipizirana. Pravljica ima globok vzgojni – etični pomen. V pravljici se dogajajo neverjetnosti, na meji čudeža, konkreten zgodovinski čas in kraj nista določena. A. Jolles pa zapiše, da osebe v pravljicah ne ustvarjajo prave nravnosti, nudijo pa zadovoljstvo, da se v njih vse dogaja tako, kot bi se moralo dogajati … »Pravljica odločno nasprotuje vsemu, na kar smo vajeni opazovati v realnem svetu. Svet naivne ne-nravnosti, »stvarni« svet, ki je zanikan, je tragičen, pri tem ne mislimo na estetsko sodbo, pač pa na kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom, za tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja.«

Ko spregovorimo o igri, moramo ločiti tudi med različnimi »nivoji« igre: med igro mišljenja kot logično, razumsko igro, planetarno igro: igra kot resnica človeškega (pra)bitja, t. j. antropološka, politična, ideološka, socialno ekonomska igra, igra volje do moči in tehnološke oblasti, torej med »ontično« in ontološko igro = igra kot resnica & bistvo biti.

Predstavitev torej nima konca. Toda mislimo lahko zaporo tega, kar nima konca. Zapora je krožna meja, znotraj katere se nedoločno ponavlja ponovitev razlike. Se pravi: njen prostor igre. Nastajanje in minevanje sveta je igra. Ta igra je krutost kot enotnost nujnosti in naključja. Misliti zaporo pred-stavitve pomeni torej: misliti kruto silo smrti in igre.

*

Lutke-marionete v vrtiljaku čiste igre, ki se nikoli ne začne in nikoli ne konča. Ta postavitev (kot Darstellung) je kot mikado: šop paličic, ki se usujejo na tla kot možnosti izbire. Izbereš eno/dve, v poljubni stavi. V slučajnosti izbire je usodnost igre in pred-stavitve … v času in prostoru Enejeve poljubne, a zavezujoče scenografije.