RAZSTAVA

O umetniku:

Uroš Weinberger je diplomiral (2003) in magistriral iz slikarstva (2005) na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je vizualni umetnik, ki ustvarja na področju sodobnega figuralnega slikarstva, muralov, intermedijskih instalacij, aktiven pa je tudi v ustvarjanju avtorske glasbe. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade (2001). Leta 2018 je prejel priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani. Umetniške rezidence: Akademija za likovno umetnost v Sofiji, Bolgarija (2002); Ministrstvo za kulturo RS v Berlinu, Nemčija (2009); Schafhof - Europäisches Künstlerhaus Oberbayern, Freising, Nemčija (2013). Je avtor likovnih ciklov Transsubstanciacije; Human Error; Control-Delete; Info vs. Info; Generation Z; Blur Techno; Displaced world, deplasiran svet.; The Final Countdown; Hand, Job, Paper, Work.; Pozor, družinske vrednote!; Seven Sisters; Oase des Wusts; die Drohnen; Projectories. Njegove pomembnejše predstavitve so: Čas brez nedolžnosti, Moderna galerija, Ljubljana (2019); Anthropocene, Ann Street Gallery, New York, ZDA (2018); After Hiroshima, The B#S Gallery, Treviso, Italija (2017); NordArt 2016, Büdelsdorf, Nemčija (2016); MIG 21, migracijsko interdisciplinarno gibanje, mednarodna umetniška razstava na temo migracij, KIBLA PORTAL, Maribor (2016). Živi in ustvarja kot samostojni vizualni umetnik.

“Beseda projectories izvira iz angleškega ekonomskega jezika in se uporablja pri napovedovanju uspešnosti poteka določenega projekta. Ustreznega slovenskega prevoda nisem našel.”

Uroš Weinberger

Uroš Weinberger: Projectories

Nina Jeza, Artists&Poor's

“Projectories” predstavlja Weinbergerjev najnovejši slikarski opus, ki ga nadgrajuje in ustvarja zadnja tri leta. Prva predstavitev ambicioznega projekta je bila sicer že lani v Galerie Sechzig v Avstriji, nato pa še v sklopu 100. obletnice Novomeške pomladi, kar pa je bil po avtorjevih besedah zgolj uvodni korak, saj se razstava nadaljuje v Mestni galeriji Nova Gorica in v Galeriji mesta Ptuj.

‘‘Svet je vse, kar se primeri. Svet je celotnost dejstev, ne stvari.” Tako pravi Wittgenstein v svojem delu Logično-filozofski traktat, ki predstavlja enega izmed pozitivističnih temeljev razumevanja sodobnega sveta in družbe znotraj njega. Stavka namreč vzpostavljata paradigmo logike dejstvenosti sveta, oblikujeta torej pokrajino realnih predikatov, na katere se smemo zanesti, v kolikor hočemo “govoriti resnico”. Kot smo se lahko - čeprav se najbrž nismo - poučili ob dogodkih preteklega in letošnjega leta, se je svet, kakršnega smo poznali in na katerega smo bili navajeni, v slabih treh mesecih, kolikor je trajalo, da je epidemija objela celoten svet, postavil na glavo. Primeril se je Sars-Covid-2, materialistična popkultura komercialne družbe se je čez noč umaknila boju za golo preživetje. Strah je prevladal nad razumom, ljudje smo se s socialno distanco razmaknili, umaknili drug drugemu, urejanje vsakdanjosti so prevzeli “krizni štabi” in politični generali z maskami. Dejstva so postala prognoze, realnost je podvržena enosmernosti, dogodki so postali presečne množice, ki jih vse druži le eno: virus. Realnost onkraj virusa pravzaprav ne obstaja več.

Prizori Projectories tako predstavljajo abstrakcijo trenutnega dogajanja. Zaradi nenehnih močnih spodbud slikovnih vsebin, spodbujenih s tiskanimi in digitalnimi mediji ter povzetimi v množičnih medijih, mora ogled del gledalcu vzbuditi jasne slikovne povezave, povezane z aktualnimi dogodki. Umetnik v ta namen uporablja premišljeno strukturirano koreografijo, ki želi s slikarskimi prijemi gledalca pripraviti do tega, da preizprašuje skupek podob, ki nam jih posredujejo slikarska platna. Uroš Weinberger je vizionarski umetnik, ki je že pred letom 2010 slikal ljudi z zaščitnimi plinskimi maskami in opozarjal na toksični svet; ne le na katastrofalne posledice podnebnih sprememb in brezobzirnega posiljevanja naravnih virov, temveč tudi na neskončne množice laži, zmede in nejasnosti, znotraj katerih se pravkar nahajamo. Njegove slike so tako še do nedavnega delovale kot znanstvena fantastika svetovne katastrofe, ki pa je danes postala realnost. Gibanje z zaščitnimi maskami je postalo vsakdanja obveza. Weinbergerjeve naslikane fikcije niso izmišljene pripovedi pod vplivom znanstvenega in tehnološkega napredka na družbo ter posameznika, njegove fikcije so realistične - vsebine niso več nerealne, fikcijske, temveč zmeraj bolj jasno vidimo, da bi se dejansko lahko tudi zgodile. Če kaj, nas je Covid-19 hitro prepričal v to žalostno dejstvo. Nekatere dogodke, ljudi in prostor lahko hitro prepoznamo, ker imajo ustrezne zglede v realnosti. Avtor si prizadeva, da bi gledalec/opazovalec dobil občutek, kot da gleda nekaj, kar dejansko obstaja. Nekaj, kar sicer morda (še) ni realno, ampak je upodobljeno na tako realističen način, da opazovalca vsakič znova prestavlja v “ustvarjeno” slikarsko stvarnost, ki ga opominja, da se onkraj njegovega dojema dogaja pravcati coup d’etat vsakdanjosti.

Barvna paleta Uroša Weinbergerja potrjuje dejstvo, da se njegova aktualna slikarska interpretacija načrtno oddaljuje od koncepta in se želi izrazito približati formativni vsebini, kar od umetnika zahteva še dodatno metapsihološko koncentracijo in kritični razmislek o pomembnosti podobe, ki odvzema štafetno palico konceptualnemu reformiranju in demontaži realnosti na račun narativnosti vsebine umetniškega dela.

Presvetljenost Weinbergejeve slike v resnici ugrabi pogled gledalca in ga prestavi v megalomanski prostor vsepresežnega užitka - recimo mu lasvegaški sindrom - tako, da ga sooči z oslepljujočo, neonsko žarečo in neoliberalistično pozicijo svetovnega etosa: pozornost javnosti je že dolgo vodena s strani vladajočih hierarhij, ki so v poplavi interdisciplinarnih tehnoloških in tehničnih rešitev zaslutile svojo priložnost, da popolnoma obvladajo individualnost, samosvojskost in tudi pluralnost publike ter tako ohranijo avstralopitekovski primat političnih ambicij, ki so se jih - kar je res, je res - prav udobno privadile.

Če je Bentham v 18. stoletju vizionarsko predvidel moderne oblike nadzora s sijajnim opisom panoptikona, znotraj katerega se - zaradi absolutne konkretizacije naravnega zakona homo homini lupus - vzpostavi samovznikli red, subjektivni avtonadzor biti nad bitjo ali celo nek patetični interni ''kozmični'' red, potem je Weinberger stopil še korak naprej, celo onkraj Foulcaulta, ki je omenjeni benthamovski panoptikon označil za ''nov svetovni red'' in s tem v resnici tlakoval pot teoretikom zarote: Weinberger se namreč na teorije zarote požvižga. Ni teorije zarote brez teorije porote. Njegov umetniški horizont je že itak onkraj vsakršne introvertiranosti freudovskega Ida, saj je načrtno odložil spraševanje o navidezni pravilnosti sveta in družbe v njem ter se osredotočil izključno na raw content: barve so tiste, ki so odgovorne za videz realnosti, lete pa so zmeraj ''naslikane'' nekje od zgoraj oziroma zmeraj od velikega Drugega. Resnica kot pojav v nastajanju je tako vsakokrat prepuščena aktualnemu družbenemu redu, političnemu sistemu ali socialni ureditvi in zatorej nikoli ne more biti univerzalna. Morda so avtoritete dojele to preprosto dejstvo: resnico je moč prirejati glede na to, kako jo družba dojema; z izkoristkom možnosti svetovnega nadzora je mogoče odpreti polje govorice tako, da ne vsebuje več označevalca. Dovolj je, da izumimo označenec kakršnekoli vrste ter z njim nadomestimo tisto, kar naj bi nekoč re-prezentiral - tako vzpostavimo nek subjektivirani red govorice, ki kroji realnost po ''svoji podobi'', torej tako, da si pač konstanto izmišlja nove in nove narativne resničice in jih premeteno plasira v medije, ki si jih je že podredila.

Če smo začeli, pa še končajmo z Wittgensteinom in njegovim znamenitim sedmim paragrafom iz Traktata: ''O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.'' Ne gre namreč za to - kar smo v sodobnem času docela zanemarili - da bi z govorico lahko nemoteno in docela svobodno dostopali do vsebine. Nikakor ne. Vsebina, ki je ni mogoče udejanjiti v obliki dejstva, torej ''stvarnega objekta'', ga takorekoč zatipati, začutiti, nima nikakršnega logičnega predikata resnice. Obstoji zgolj kot subjektiviteta nekega heideggerjanskega subjekta, čigar tubit je podvržena izraženi formi, ne bitnostni vsebini. Če povemo drugače: tubit je včasih samo ''tu'', in ni nujno, da ta ''tu'' kot predikat zajema tudi bit. Morda je Weinberger eden redkih slikarjev, ki se tega filozofskega dejstva še kako dobro zaveda. Njegov slikarski ''objet petit a'' je namreč uresničenje Lacanovega pogoja, da se ga ne sme prevajati, ker šele s tem pridobi (in ohranja) status algebraičnega znaka, torej znaka govorice, ki mora biti arbitrarna, da bi lahko izpolnila poslanstvo nedosegljive želje. Substancialnost opazovanja, nadzorovanja, in nenazadnje kaznovanja, je tista vsiljena želja vsakršne oblasti, ki jo le-ta skuša zapakirati v diskurz gospodarja tako, da jo družbi potihoma vsiljuje kot ''mali a'': kot videz konstantnega napredovanja, ki si ga ''vsi želimo'', pri čemer nas zlahka zaobide dejstvo, da gre le za virtualni konstrukt, katerega namen je preprostejše, predvsem pa učinkovitejše držanje globalne societas na vajetih.

Umanjkanje Realnega, torej otipljivega objekta hrepenenja, tako sproži množico interpretacij, ki smo ji priča v obliki teorij zarote, ki so pa v resnici stoletja daleč od kakršnekoli resnice. Teorije zarote so, tako Weinberger, le udejanjenje prvinskega uncheimlich: groze subjekta nad izgubo svobode, ki je že dolgo ni več, za ceno tiščanja glave v pesek.

Resnica ni ''tam zunaj'', resnica je znotraj. Aparat laže, da bi zmogel obstati kot aparat. In to povprečno vsaka štiri leta.