JOŽE SLAK - ĐOKA, pregledna razstava

O umetniku

Jože Slak (1951-2014) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1975 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Med leti 1985 in 1987 se je izpopolnjeval na podiplomskem oddelku akademije v Kjotu na Japonskem.  Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in na tujem. Je dobitnik nagrade Zlata ptica (1981), Župančičeve nagrade (1993) in nagrade Prešernovega sklada (2007). Živel in delal je v Jordankalu na Dolenjskem.

Prostor z mnogimi vrati

Tatjana Pregl Kobe

Umetnik Jože Slak – Đoka je bil drugačen. Kot da je prihajal iz neke druge zgodbe. Iz pokrajine neprizanesljive kritike, ki je ni bilo mogoče strpati v utečene kritiške kategorije, a tudi neverjetne domišljije, ironije in humorja. Kot izrazit samohodec in eden redkih izvirnih slikarjev slovenskega postmodernizma, je predstave o slovenski umetnosti korenito spremenil, jih obrnil na glavo. Njegova ustvarjalnost je imela velik razpon: od izzivalnega, duhovitega in kritičnega izraza, pa vse do sublimnega. Njegove nenavadne umetnine ustvarjajo posebne odnose, odnose čudenja. Ob njih oči neslišno drsijo po objektih, najraje bi jih vzeli v roke, se jih dotikali. Včasih si to tudi dovolimo. A s površine njegovih likovnih pripovedi se je bilo vedno treba dokopati do središča. Pristopiti k njegovemu likovnemu jeziku z zavestjo, da vsaka njegova umetnina v kontekstu pripovedi izgubi mimetično funkcijo in ne posnema več resničnosti, temveč sama postane resničnost. Tako danes sprejemam njegove različne cikle, ki sem jih skozi različna leta dojemala na različne načine, se zbliževala z njihovo poetiko.

Desetletja navzočnosti Jožeta Slaka – Đoke v slovenskem in širšem likovnem prostoru dokazujejo, da je vse od začetkov vizualnega ustvarjanja, ki se je gibalo v okrilju sodobnih modernističnih izhodišč, preko redukcije slikarskega polja na najosnovnejše, torej temeljne izrazno formalne in pomenske prvine, umetnik ni bil gluh za estetske kanone svojega časa. S svojo polno življenjsko energijo in raznovrstno ustvarjalnostjo se je bistveno razlikoval od večine slovenskih likovnih ustvarjalcev. Čeprav izraz likovni umetnik najbolje predstavlja njegovo osebnost, pa je njegovo življenje zajemalo tudi druge dejavnosti. Ukvarjal se tudi z mizarstvom, na njegovo umetniško delo pa je zagotovo vplivalo tudi zanimanje za astronomijo in aikido. Rodil se je leta 1951 v Jablanu na Dolenjskem, osnovno šolo je obiskoval v Kopru, nato je hodil na Srednjo kemijsko šolo v Ljubljani, se vpisal na Fakulteto za kemijo, a se razočaran nad znanostjo kmalu izpisal in leta 1971 odšel na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1975 diplomiral. Leta 1980 je odšel v ZDA, kjer je delal kot mizar, se kmalu vrnil v Slovenijo in v letih 1985–87 v Kyotu obiskoval podiplomski študij zahodnega slikarstva. Bivanje na Japonskem je bila ena temeljnih formativnih izkušenj, ki je zaznamovala tako njegovo delo kot tudi življenje samo. Po vrnitvi v Slovenijo je sprva deloval v Ljubljani, nato se je vrnil na Dolenjsko, v vasico Jordankal, kjer je z ženo Mileno živel v hiški na obronku gozda. Imel je mnogo samostojnih in skupinskih razstav, med drugim že leta 1993 retrospektivno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani. Za svoje delo je prejel več nagrad, nazadnje leta 2007 nagrado Prešernovega sklada za razstavo Slike za slepe v ljubljanski Mali galeriji. Njegova dela so avtorsko prepoznavna v izdelkih, kjer umetnik ni bil le slikar, ampak tudi odličen oblikovalec lesa. Slike lebdijo v zraku in so materija, ki ni prazna, ampak v fizičnem materialnem smislu ustvarja na videz vsakdanjo snovnost, ki jo je umetnik preoblikoval in barvno dopolnjeval. Na stenah razstav niso bile več samo klasične slikarske podobe, ampak izrezljani umetniški objekti, ki že sami po sebi v obliki nosijo vsebino.

Sprva je Jože Slak – Đoka ustvarjal tako imenovane skulpto-slike, ki so kot nekakšni viseči asemblaži nagovarjali tako s tehnično kot z neposredno pripovedno večplastnostjo. S svojo sporočilnostjo je bila kot osnova vedno navzoča risba, ki jo je popolnoma obvladal. Njegovo slikarstvo, ki je nastalo na izhodiščih modernističnega likovnega izražanja, je bilo zasidrano v osnovne principe popartistične umetnosti, katerih okvirje je razbijal s svojimi posebnimi posegi. Popart ga je zanimal kot ironična in deloma grenka kritika povodnji potrošniške predmetnosti in fetišiziranja take družbe, pa tudi kot odkrivanje neke nove lepote, estetike in harmonije. Predvsem pa je privzel in sprejel uporabne predmete kot družbene simbole, ki jih je mogoče oboževati in hkrati zavračati. Po eni strani je z nenavadno estetiko skoraj romantično označeval banalnost, po drugi pa pomenil kritiko potrošniškemu svetu, vpijoče kičastim reklamam in hkrati opozarjal na življenjsko raven, oblikovano preko take množične produkcije. Za umetnost druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil pomemben ponovni premislek modernizma, čeprav je bil prikrito še močno navzoč. Likovni zakoni so takrat narekovali redukcijo slikarskega polja in drugačne izrazno formalne in osnovne vsebinske prvine. Prav pomen, ki ga je Jože Slak – Đoka v osnovi sporočal preko simbolov in metafor, je imel v njegovih delih od nekdaj nosilno vlogo, ki jo je umetnik v svojem opusu do konca ohranjal. V devetdesetih letih se je za nekaj časa vrnil k skoraj klasičnemu nosilcu, obdanem s klasičnim okvirjem, včasih preprostim, iz starih, mestoma celo preperelih letvic, drugič posejanim z geometrijskimi elementi ali stiliziranimi rožami in viticami. Pojma dekorativno in kič sta tedaj dokončno izgubila slabšalni pomen in umetniki so pričeli za končno vizijo ali izjavo nekega dela svobodno uporabljati katerokoli izmed izraznih sredstev. Kič je Jožetu Slaku – Đoki predstavljal močno doživetje, ki ga je na poseben način uporabljal kot vodilni motiv svojega dela. Istočasno pa pri njem ni bilo nič prepuščeno naključju, zato je dajal v vseh obdobjih svojega ustvarjanja veliko pozornost tudi naslovom slik in celih razstav. Že naslovi pomembnejših razstav veliko povedo: Mojo srčno kri škropite, Tja in sem, Tehno Janžgar, I do It My Way, Made in Japan, Yasuhiro Odanaka / Glasovi tišine, Slike Pariz, München, Pogled na svet, Ne t'č ne m'š (z Markom Jakšetom), Pikčers, Slike za slepe, Okostja, Jordankal – Globodol, Kmetske slike, Koprene videza.

Razstava z naslovom Pikčers je poleg znanih vsebinskih značilnosti na štiriindvajsetih slikah prikazala tudi slikarjeve nove tehnološke postopke pri ustvarjanju. Umetnik je ostajal še vedno zvest lesu, ki pa ga je tedaj večinoma nadgrajeval z uporabljanjem pleksi stekla in cilindričnih leč z računalniškimi odtisi ter na posameznih predelih še s platnom in papirjem. Na slikovne nosilce neklasičnih oblik, ustvarjenje z zanj značilnimi grobimi in primitivnimi likovnimi sredstvi, je nanašal barve na nov, pointilizmu soroden način. Živa barvitost in naključne vegetabilne fantazijske oblike govorijo o njegovem impulzivnem soočanju s stvarnostjo, nepogrešljivo prežetem z jedkim humorjem, pa tudi z naslado.

Razstava Slike za slepe je Jožetu Slaku – Đoki upravičeno prinesla nagrado Prešernovega sklada, saj je v sebi nosila in nam ponudila v vpogled več pomenov. Zaradi odsotnosti barv in nazornih reliefnih podob, katerih konture se lahko zaznajo s prsti, so bile slike na tej razstavi v osnovi namenjene slepim in slabovidnim. Prav preko njim namenjenih umetniških del je umetnik opozarjal na to, da bi bilo treba slepe in slabovidne bolj vključevati v družbeno življenje. Seveda pa razstavljene slike niso bile namenjene le premagovanju ovir fiziološke slepote, čeprav so po umetnikovem mnenju slepi in slabovidni resnično vse prepogosto podcenjevani v vlogi umetniške publike. S svojo nenavadno likovno pojavnostjo so slike kot z nekakšno parodijo ali ironijo nagovorile tudi tiste, ki so si za svojo slepoto sami krivi: v tem smislu je šlo tudi za konceptualno, ideološko in politično slepoto, saj sta za umetnika prav ideološka in politična slepota pravzaprav 'bolezni', ki hromita razvoj družbe. S temi svojimi deli je opozarjal na otopelost čutil, ki ne zaznavajo več mest dominacije v družbi, in ne zaznavajo več dejstva, da je družba urejena predvsem po volji elite.

Ustvarjalnost Jožeta Slaka – Đoke se je ves čas bogatila tudi skozi umetnikovo prežemanje s tujo kulturo. Popotovanja so ga od nekdaj polnila, od nikogar odvisen in oplemeniten s spoznavanji tujih kultur je ustvarjal daleč od hrupa velemest, ki jih je spoznal, in od mest, v katerih ni več ne prebival. Na podiplomskem oddelku kyotske likovne akademije je leto dni obiskoval študij zahodnega slikarstva in tako na Japonskem preživel eno leto. Na Japonsko se je kasneje še vrnil in jo prepotoval od juga do severa, kultura dežele vzhajajočega sonca pa je nedvomno pustila sledi v njegovem ustvarjalnem opusu, saj je vse do konca predstavljala glavni vir in vpliv na njegov likovni izraz in na način življenja. Navdihnila ga je japonska kaligrafija, zaradi katere je v svoje že deformirano klasično slikarstvo vpletel tudi perforacije, ki jih je kljub začetni šokantnosti in atraktivnosti ohranil vse do danes. Posebno ozračje z nadihom kulture bližnjega vzhoda pa je kasneje dosegel tudi pri razstavnem projektu Okostja.

Jordankal – Globodol je naslov razstave, ki jo je posvetil svojemu jubileju ob 60. rojstnem dnevu, ker je želel soočiti začetke svojega slikarstva po študiju na ALU s tem, kar počel 35 let kasneje. Označuje pogled iz umetnikovega ateljeja na Jordankalu proti Ostremu vrhu, pod katerim leži v meglice zavita dolina, kraško polje Globodol: Jordankal in Globodol, eno svetlo in drugo zasenčeno, eno vetrnjaško in drugo resno, kar označuje vsenavzočo komplementarnost, ki ustvarja življenje. »Mladostno udarnost Jordankala čas pretvori v težko meglo Globodola. Ognjena svetloba mladosti se zgosti v prosojno vodo starosti.«

Cikel tabelnih podob Kmetske slike je nastajal nekaj let. Osnovan je na napetosti med organskimi abstraktnimi formami in realističnim motivom v ozadju. Kaže razkrajanje realističnega motiva, ki se v končni obliki preobrazi v primerno ozadje za ples utripajočih organskih oblik, včasih sploščenih, drugič izrazito reliefno obravnavanih. »Kmetske slike niso slike, namenjene kmetom, temveč slike, nastale na kmetih, s kmečko pametjo in so nasprotje 'urbanim' slikam, ki si jih prizadeva uveljaviti s tujim bliščem zaslepljena, v bistvu pa kmetska slovenska kulturna srenja,« je ob razstavi v mariborski Kibli leta 2012 razložil: »Moje slike želijo prikazati cerebralne koprene, ki meglijo naš pogled, onemogočajo razumevanje in komunikacijo med različnostmi ter povzročajo disociacijo, razpad družbenega organizma. Postali smo družba slepih, kar je posledica popolnega nerazumevanja bistvene vloge kulture v življenju družbenega organizma. Kultura je koža, ki drži skupaj meso, kosti in drobovino družbe.«

Umetniški opus Jožeta Slaka – Đoke je ogromen. Predstavlja prostor z mnogimi vrati. A imel je še veliko načrtov, tudi za tokratno razstavo je želel pripraviti nekaj povsem novega. Odpreti vrata v nov prostor. O tem, mi je ob pripravah dejal, bova morala veliko govoriti: ponudil mi je vodstvo po labirintu svojih novih idej, po nečem, kar naj bi tudi poznavalce njegove umetnosti vznemirilo, osupilo. A je naneslo drugače. Ko svet zapusti nekdo, čigar delo smo občudovali in skupaj z njim celo snovali nov likovni projekt, se za trenutek vse ustavi. A le za hip, saj je v naši zavesti ohranjeno delo, ki se bo kot izjemen doprinos slovenski umetnosti zagotovo ohranilo. Za pregledno razstavo v njegov spomin je izbranih petnajst del. Ne nujno najboljših in najbolj uspelih, zagotovo pa najbolj reprezentativnih. Takih, ki povedo nekaj bistvenega o Đokovem umetniškem snovanju, o njegovem razumevanju etike, o njegovih vizijah in njegovem življenju. Ta nabor umetnin je povezan z leti, ko se je kot umetnik oblikoval in je bil najbolj dojemljiv in odprt, z leti, ko so nastajali njegovi najbolj radikalni cikli, in z leti, ko je ustvaril svoja zadnja dela. Izbrane likovne stvaritve zrcalijo podobo umetnika. Ob njih se gledalec nehote znajde v njegovi nagli, virtuozni domišljiji, prestavljen v najbolj nenavadne kombinacije doživljajev, predstavne intuicije in mojstrske izvedbe umetnin.