KURATORSKA RAZSTAVA

O umetnikih

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo (prof. N. Salihamenxhiqi) diplomiral leta 1989, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot študent štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1990 je član DSLU. Živi in dela v Piranu.

Lorena Matic se je večkrat rodila v različnih krajih in v Trstu, kjer živi in ustvarja. Deluje na področju različnih medijev, od fotografije, videa, performansa, slikarstva in instalacij, pri čemer se njena ustvarjalna poetika usmerja na raziskovanje identitete  in medsebojnih odnosov z namenom, insceniranja dialoga in izmenjave z drugimi, kot pomembnim in ključnim elementom znotraj njenega dela, v katerem ironično obarvana izstopa aktualna socialna problematika. Od leta 2005 sodeluje z galerijo Romberg Arte Contemporanea iz Latine ter je pobudnica in umetniška direktorica projekta Tokrat je na sceni …, ki se na področju didaktike in družbene etike z natečajem, razstavami in pripravništvi pod vodstvom mednarodnih gostujočih profesorjev osredotoča na nove generacije mladih iz Italije in drugih držav.

O meni in o tistih, ki so mi blizu

Majda Božeglav Japelj

S pospešenimi ritmi globaliziranega sveta in s tem povezanimi ekonomskimi procesi, z razmahom vse bolj sofisticiranih komunikacijskih sredstev, s hitrim dostopom do informacij ter z živahno mobilnostjo oseb in dobrin se je korenito spremenilo dojemanje človekovega ožjega in širšega okolja, geografskih meja in identitete posameznika. Znotraj te vse preplavljajoče družbe, borderless society, se je zamajal nekdaj trden občutek pripadnosti eni sami skupnosti. Strahovi, ki se pri tem ustvarjajo, krepijo nezaupanje, vnašajo nemir, pa tudi bojazen pred izgubo nečesa, čeprav brez povsem jasnih, otipljivih predstav o njeni oprijemljivi vsebini. Nestabilnost naštetih temeljnih konceptov, pomembnih pri definiranju pojma identitete, kolektivne in individualne, postavlja tudi sodobnega ustvarjalca v vlogo neutrudnega popotnika, nomada. Pri iskanju ravnovesja med fizičnimi in mentalnimi prostori lastnega bivanjskega občutenja umetnik vstopa tudi v politično, socialno in ekonomsko opustošeno eksistenco, od katere sta neizogibno odvisna njegov umetniški izraz in način izražanja. Lorena Matic in Gani Llalloshi v svojih delih, vsak na svoj način, razmišljata o medsebojnih odnosih, o problematiki soočanja s samim seboj, o identiteti, opredeljeni s pripadnostjo izbranemu bivanjskemu prostoru, in o preverjanju vloge, pozicije posameznika v odnosu do drugih.  

Čeprav svoje ideje formulirata v sebi lastnem prepoznavnem slogu in s pomočjo različnih medijev (risba, besedilo, kolaž, konceptualna raba fotografije, performans, travestija), v njih pogosto obravnavata figuro, človeško telo, kot motiv, v katerem se morda lahko najbolj neposredno razgalja tematika identitete posameznika. Llalloshijeva manualna praksa interpretiranja portretnega motiva se tokrat zoperstavlja konceptualnemu izzivu, pred katerega nas postavlja Lorena Matic v kalejdoskopu projekcij osebe in umetnice skozi oči drugih. Če so Lalloshijeve velike portretne podobe zadnjega cikla The Tree of Life priložnost za avtorefleksivno raziskovanje družinske zgodbe in zapletenih intimnih odnosov, pa Maticeva svojo permanentno umetniško izkušnjo preobrazbe in podvajanja širi navzven oziroma jo prepušča drugim: sorodnikom, prijateljem, bežnim znancem, sosedom, tujcem, pa tudi sovražnikom. Rezultat njenega naivnega vprašanja Kakšna sem? je pestra kabinetna zbirka odgovorov anketirancev, izraženih s podobami in besedami.

Gani Llalloshi  je izkušen poslušalec sodobnega časa. Meša likovne sloge, vizualno umetnost z drugimi žanri, spaja visoko in nizko kulturo z zgodovino, osebnimi spomini in kolektivnim podobotvorjem. S svojim vizualno transparentnim slogom dosega svojevrstno mešanico prepoznavne izvirnosti. Njegova odprtost do sveta, dovzetnost za aktualne, politične, predvsem pa socialne problematike, pogosto vzete iz neposrednega okolja, se odraža tudi v brezskrbni rabi različnih medijev, od slikarstva, grafike in risbe do performansa in prostorskih intervencij. Vseeno pa ostaja slikarstvo tista zvrst, ki ga temeljno opredeljuje kot umetnika. Zato morda Llalloshijeva konceptualna figuralika močne intenzivnosti in vibracij najbolj prepričljivo odzvanja na površinah slikarskega formata.

Vsebina njegovih del razkriva, da ima rojstna dežela, Kosovo, njeni zgodovinski in dramatični polpretekli dogodki, pa tudi vsakodnevne človeške drame, posebno težo. Tudi v predzadnjem ciklu z naslovom Nostalgie je avtor v arkadijsko vzdušje potopljene idilične (metafizične?) krajine varno vpel v slikovite bordure abstraktnih simbolov, značilnih za albanske preproge, imenovane čilimi. Kot razlaga umetnik, so slike namišljenih krajin, ki so dolgo bivale v njem, postale pravzaprav projekcije njegove resnične življenjske zgodbe. Na nek način je z nostalgijo prežeta tudi vsebina cikla v nastajanju, ki ga je avtor poimenoval The Tree of Life.  Rodovnik, genealoško drevo, z razvejano drevesno konstrukcijo ponazorjen zapis o prednikih, je izrabil kot priložnost vnovičnega vstopanja v mikro teritorij svojih očetov.

Intimno zgodbo družinskega albuma sestavlja niz portretov ožjih družinskih članov, v katerega je vključen tudi umetnikov avtoportret. Cikel – nastal je na podlagi fotografij – močno zaznamuje element velikega formata, v katerem so obrazi postavljeni pred nevtralno ozadje frontalno ali v rahlem zasuku. Gigantografia, volumenski presežek teh podob, kot izziv preprosti vsebini daje delom značilno vizionarsko moč, nadvse učinkovito zlasti ob ogledovanju del s primerne razdalje in v linearni prostorski razporeditvi. Ideja portretov velikega formata je po vsej verjetnosti posledično izzvala tudi izbiro likovnih sredstev (risba z ogljem, izrezanke, akrilni nanosi, premazi lepila) in samega nosilca (papir), tako da sta se material (medij) in ideja enostavno prepletli in postali izrazno učinkovitejši. Uporaba črno-belega rokopisnega registra je umetniku posledično ponudila hiter realističen zapis videnega, kot ga doživlja človeško oko, z volumnom in svetlobo. Risarski prostor pravokotnega formata obvladuje avtor primarno s sestavljanjem papirnatih odrezkov, kot skeletna forma, v katero naknadno posega s polno strukturo opisne črte, ki jo z vehementnimi zasuki, zastoji in mestoma razpršenimi površinami po potrebi zgošča do črnine. Na tem mestu velja poudariti, da je ustvarjalni postopek zahteval od avtorja tudi dobršno mero fizičnega napora in vzdržljivosti, glede na format in količino prašnih delcev, ki jih za seboj pušča sled oglja.

Njegove podobe beležijo intenziven tok umetnikovega ponotranjenega doživljanja izbrane osebe. So priča, znamenje njegove prisotnosti oziroma intimne povezanosti s portretirancem. Z občutljivostjo ljubečega opazovalca skuša avtor v teh znanih in neštetokrat videnih obrazih poudariti tiste posebnosti, s katerimi jih ohranja v spominu, značilna razpoloženjska stanja v obrazni mimikriji ali pa nepogrešljive detajle in atribute, kot sta materina ruta ali očetova francoska baretka. Vse, kar prispeva k poglobljeni analizi v estetskem in psihološkem smislu, je predmet njegovega raziskovanja izbranega motiva, v katerem razbiramo stopnjo emotivne vpletenosti umetnika. Portreta pokojnih staršev, ujeta v mladostnih spominih odraslega moškega, sta v predimenzioniranem formatu vizualno najbolj vpadljiva. Morda ravno zaradi prostorske oddaljenosti – ali pa tudi neposredne bližine, ki v večji ali manjši meri lahko vpliva na odnos do bližnjega – dojemamo njegove velike papirnate površine z obrazi najdražjih kot čustveno nabite “emocionalne zemljevide”. Na nek način Llalloshijeve podobe portretirancev, kljub močnemu avtobiografskemu pečatu, prestopajo umetnikovo osebno zgodbo in s svojim komunikacijskim potencialom, polnem sugestij in izzivov, postajajo metafora širšega predstavnega sveta, v katerem lahko vsakdo izmed nas prepozna lastno izkustveno priložnost.   

Večplastna sodobna likovna ustvarjalka Lorena Matic iz Trsta deluje na področju medijev, ki se praviloma izmikajo tradicionalnim zvrstem. Konceptualna raba fotografije, video, performans, instalacija ali travestija sestavljajo zbirko najpogosteje uporabljenega izraznega orodja, s pomočjo katerega na krhki meji med resničnim in namišljenim raziskuje pomen identitete danes. Spodbujanje in izmenjava dialoga z drugimi je pomemben, če že ne ključen element znotraj njenega dela, s katerim izziva razmislek o aktualnih socialnih problematikah, pogosto obarvanih z duhovitimi poudarki in ironijo. Razume ga kot aktivno vlogo v kreativnem procesu, ki daje idejo o pomenu izkušnje, in to bolj kot o končnem, zaključenem  izdelku, artefaktu.

Za raziskovanje individualne identitete in predstavljanja različnih oblik njenega pojavljanja Maticeva, podobno kot številni sodobni ustvarjalci, pogosto jemlje svoje telo, v katerem preverja njegove emotivne in fizične omejitve. Pester repertoar travestij, igra mask, sega v filmsko in gledališko kulturo spektakla, v svet nove ekonomije ali za prihodnost človeštva pomembnih znanstvenih dosežkov, zlasti s področja genetike, biotehnologije, pri čemer ni izvzeta še vrsta drugih bolj ali manj konformističnih profilov, na podlagi katerih avtorica razvija svoje artikulirane umetniške komentarje. Strategijo prilaščanja projicira tudi v preteklost. Zgodba Jasmine Bodois, skrivnostne in tragične zvezde nemega filma, je – na primer – zabeležena na skrbno insceniranih dokumentarnih fotografijah, medtem ko se je javno razkritje njene osebnosti odvijalo na razstavi, kot edinstveni priložnosti, da se s pomočjo redkih predmetnih pričevalcev sestavi mozaik o dejanskem obstoju te osebnosti.

S svojimi fizičnimi metamorfozami avtorica pripoveduje različne zgodbe, privlačne in vznemirljive, polne dvojnih pomenov. V njih se gledalec lahko znajde v ponujeni vlogi voajerja ali nezaupljivca, ki si ne more pojasniti, zakaj se na njenih fotografijah (cikel Poklici) v povsem vsakdanjem delovnem okolju nepričakovano znajdejo osebe, ki glede na svoj poklic tam nimajo kaj početi. Z ironijo krši pravila nedvoumnosti in postavi kuharskega mojstra v ličarsko delavnico, dirigenta pa v industrijsko halo. Na kontradiktoren način podane trditve, na meji med jasnostjo vsebine in nedoumljivostjo sporočila, govorijo o tem, kako sta v spremenjenih življenjskih razmerah sodobnega človeka, ne samo skozi genetske transformacije neke vizionarske prihodnosti (cikel Eva), temveč v resničnosti vsakdana, potrebna vse večja dojemljivost in odprtost pri sprejemanje drugačnega od nas oziroma našega bližnjega (drugega).

Maticeva je s projektom Kakšna sem? zaobrnila svoj modus operandi: odrekla se je avtorstvu razstavljenih del in dosegla, da njeno podobo v sliki in besedi oblikujejo drugi. Kot da bi šlo za neko integrativno relacijsko psihoterapijo, kjer je v središču posameznik, pripravljen na javno razkrivanje delov lastne osebnosti, v tem primeru nje same. Spoznamo, da gre za duhovito igro tkanja fizičnih, emotivnih, intelektualnih, delovnih, domišljijskih ali povsem bežnih vezi med avtorico in izbranimi sogovorniki različnih generacij, statusov in poklicev, kjer najdemo umetnike, strokovnjake drugih področij, glasbenike, pisatelje, vsakdanje ljudi, a tudi pomembne predstavnike javnega življenja, prijatelje, bežne znance, pa tudi njene osebne sovražnike. V pisnem vabilu je izbrance povabila, da bodisi s skopimi ali globlje poznavalskimi opisi sooblikujejo galerijo portretov Lorene Matic. Zapis je dopolnila celo s sugestijo, naj ji pomagajo izboljšati lastno podobo, in z vprašanjem, katero idealno darilo bi izbrali zanjo. Rezultat te njene akcije – sama jo imenuje »manifestacija narcisoidnosti na najvišjo potenco« – so na desetine odgovorov v obliki risb, fotografij, samostojnih besedil, predmetov, kolažev, manjših instalacij, ki ponujajo različne portrete iste osebe. Nekateri umetniki so motiv interpretirali z vnosi fragmentov njih samih in postali aktivni so-ustvarjalci projekta.

Prostorsko zgodbo zaznamuje kompleksna struktura prepletanja povsem vsakdanjih predmetov ter izbranih umetniških stvaritev v podobi in besedi, ki presegajo dokumentarni vidik predstavitve in spreminjajo galerijski prostor v analitični labirint, kjer se dimenzija osebnega, psihološko-mentalnega prepleta s širšim socialno-kulturnim kontekstom, tako pomembnim pri določanju identitete posameznika v sodobni družbi.

Avtorja živita in ustvarjata v mestih na slovenski in italijanski obali (okolje, ki se po konfiguraciji naravnih posebnostih vpisuje v geografsko enoten prostor, je do nedavnega razmejevala državna meja). V Prištini rojeni Gani Llalloshi si je za svoj življenjski in ustvarjalni habitat izbral Piran. Lorena Matic živi in deluje v Trstu in izven njega, s pridobitvijo slovenskega državljanstva je pred kratkim utrdila vezi s Koprom, mestom svojih prednikov.