KLEMEN BRUN, risbe

O umetniku
Klemen Brun, rojen 25. aprila 1974 v Šempetru pri Gorici, je po zaključku italijanske srednje šole Istituto Statale d'Arte Max Fabiani v Gorici študij nadaljeval na beneški akademiji lepih umetnosti, kjer je leta 2001 diplomiral iz slikarstva pri prof. Rosselli Piergallini. Organizira in udeležuje se različnih umetniških kolonij ter razstavlja doma in v tujini. Živi in ustvarja v Novi Gorici.

Brane Kovič

Kulturna okolja z močno umetnostno tradicijo in specifičnimi bivanjskimi značilnostmi tudi v sodobnem času določajo vrednostna merila in vplivajo na kôde umetniškega izražanja. Benetke so nesporno eno najpomembnejših središč, iz katerih se je širila evropska kultura, hkrati pa z bienalom, ki ga prirejajo vse od leta 1895, utirajo pot in postavljajo paradigme globalnim likovnim tokovom. V tem kontekstu je nezanemarljiva tudi vloga tamkajšnje likovne akademije, ki slušatelje od samega začetka usmerja k avtonomnim odločitvam brez formalističnih rigidnosti in jim tako omogoča, da svoje zamisli razvijajo po lastnih prepričanjih in vizijah.

Klemen Brun se je likovno izobrazil v Gorici in Benetkah, kar ga že a priori umešča izven paradigmatskega okvira »ljubljanske šole«. Ne obremenjujejo ga tipično slovenske eksistencialne teme, zato svoj pogled lahko bolj sproščeno usmerja v sodobnost, kar se je med drugim pokazalo v njegovem zanimanju za tematizacijo  razmerij med umetnostjo in tehnologijo, znotraj katerih je reflektiral položaj posameznika v družbi in interaktivne procese, ki izhajajo iz hitrih premen v načinu vsakdanjega življenja. Skladno s tem pristopom je tudi artikuliral svoje likovne izjave, ki so že po formalni strukturi nakazovale vsebinsko nadgradnjo njegovih podob, čeprav je bilo treba njihove pomene razbirati z natančnim motrenjem posameznih podobotvornih elementov in njihovih kombinacij. Snovnost slikovne ploskve je bila prav tako pomembna determinanta prepoznavnosti njegovega produkcijskega postopka, ki je empirični vidik realnosti pretvarjal v predmet spoznanja, torej v učinek, ki združuje fizično delo in mentalni konstrukt v sporočilno celoto. Kontrapunkt med likovno vsebino v ožjem smislu in idejno podstatjo, na kateri je temeljila posamezna realizacija, je generiral kompleksne, večplastne vizualne entitete, ki so nagovarjale gledalca na različnih ravneh prepoznavanja pomenov skrbno grajenih sintaktičnih struktur.

Stvaritve, izbrane za tokratno razstavo, odpirajo povsem drugačen sklop vprašanj, ki si jih Brun zastavlja po tehtnem premisleku o svojem minulem delu in odločnem stališču, da se odreče kontinuiteti s preteklimi dosežki. Sklenil je namreč, da se bo osredotočil na risbo, ne toliko kot tehniko, ampak predvsem kot koncept, kot tisti temeljni vzgib, ki sproži nastanek likovnega dela. Prav zato je risba najbolj intimna, najbolj prvinska likovna zvrst, najbolj neposredni način prenašanja misli v podobe. Obvladanje prostoročnega risanja po modelu je osnova vsakega nadaljnega študija, uvod v spoznavanje anatomije in perspektive ter kompozicijskih načel, skratka, učenje likovne abecede, brez katere ni moč formulirati smiselnih izjav. Šele na naslednji stopnji je na vrsti proučevanje barv in zakonitosti njihovih skladij, ko pa slikar spozna oboje, je samo od njegove inventivnosti in imaginacije odvisno, kako ju bo uporabil za uresničevanje svojih ciljev. V končni posledici se jima lahko celo odreče in spet začne iz nič, si izbere drug medij ali kombinacijo raznih alternativnih pristopov, ki so v današnjem času povsem legitimni, še pred pol stoletja pa jih ni skoraj nihče jemal resno. Primat risbe je relevanten tudi v kiparstvu in arhitekturi, čeprav z drugačno funkcijo in učinki: pogosto namreč implicira zastavek ex nihilo, invencijo forme, ki nima ekvivalenta v predmetnosti, ampak napove objekt, ki bo šele nastal.

Klemen Brun se s serijo risb človeških figur (vzporedno sicer riše tudi podobe živali) vrača k praviru, k počelu, ki ga je tako sijajno razdelal Leonardo da Vinci v svojem znamenitem Traktatu o slikarstvu, dejansko naboru beležk, nastajajočih vsaj tri desetletja; slavni renesančni genij je z besedo in skicami zapisoval in komentiral vse, kar ga je zanimalo ter obenem dajal napotke slikarjem, česa se morajo naučiti, da bi dobro opravljali svoj poklic. Pri tem je pomembno, da mora biti vsaka izkušnja individualna, uresničitev subjektivne volje in hotenja po védenju, ki presega napotke učiteljev in vzornikov. Brunova odločitev v tem smislu ne preseneča, kar je novo in presenetljivo (ne nazadnje tudi za gledalce), je dejstvo, da se je vrnil na začetek, k zavestnemu samospraševanju o tem, kaj pravzaprav počne in zakaj to počne. Vse kaže, da je v času, v katerem prevladuje načelo anything goes, takšna refleksija nujna, saj ima lahko katarzičen učinek, ki potencialno pripomore k razčiščevanju pojmov o statusu umetniškega dela v razponu od produkcije do distribucije. Ker so drugi nosilci podobe – projekcijsko platno ter video in računalniški zaslon, da o različnih modalitetah fiksiranja in posredovanja fotografskih posnetkov niti ne govorimo – pogosto ponujeni kot alternativa ali substitut tradicionalnim nosilcem risbe in slike, je izbira klasičnega nosilca in uporaba adekvatne izvedbene tehnike na njem lahko izziv tako za umetnika kot za občinstvo, ker ponuja tudi klasično vsebino in skoznjo obenem že dokaz, da ta dispozitiv nikakor ni presežen ali irelevanten. Ob Brunovih risbah je očitno, da se avtor loteva problematike risbe z vso resnostjo in odgovornostjo, upoštevajoč izraznost linije in sugestivnost modelacije, ki obrise pretvarja v telesa in na ploskvi ustvarja iluzijo prostorskosti, vse to kot črno na belem, z le redkimi barvnimi akcenti. Barva namreč predpostavlja naslednji stadij gradnje podobe, kromatske zakonitosti pa poseben študij, ki so ga tematizirali različni zgodovinski slogi vse do variant in konceptualnih opredelitev, kakršne sta do potankosti razčlenila modernizem in avantgarda. Zato smo na tem mestu, tako kot Klemen Brun, postavili v ospredje risbo, za vse druge konstituante likovnega dela, vključno z ikonografijo, pa bo priložnost kdaj drugič.