TADEJ TORČ, PROSTORSKA POSTAVITEV

O umetniku

Tadej Torč se je rodil 22. februarja 1978 v Kranju. Študiral je na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani ter leta 2005 diplomiral pri profesorju Daretu Birsi. Že med študijem je prejel pohvalo za ateljejsko delo (2004), leta 2005 pa priznanje za diplomsko nalogo z naslovom Risba in skulptura. Dvakrat je sodeloval na ekstemporah premogovnika Velenje in prejel veliko odkupno nagrado (2001) ter častno diplomo (2005). Cikel njegovih risb je objavljen v dveh pesniških zbirkah Tatjane Pregl Kobe: Porcelanaste sanje (2007) in Škrlatne čipke (2008). Od leta 2009 je član Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije in Društva likovnih umetnikov Gorenjske. Kot samostojni ustvarjalec se ukvarja tudi z restavriranjem. Živi in ustvarja v Goričah.

Ko tišina razpre zid

Tatjana Pregl Kobe

Razgrinjanje arhitekture praznega.  Namen analize prostora Tadeja Torča (in posledično preobrazbe) ni v iskanju novega teritorija vizualni tvorbi, ampak poskus razkritja anatomije prvotnega prostora, ki leži v ozadju. Njegov koncept iz strahu pred izgubo individualnega ne išče drugega prostora, nove paradigme. Vrti se v krogu in v momentu vztrajnosti stopa po stopnišču, ki vodi do edinih vrat – praznine. Ideja z analizo v polju vizualnega skoraj absurdno išče psihološka razmerja z razgrinjanjem arhitekture praznega. Umetnik želi razstaviti inventar golega prostora in poudariti obredne predmete potovanja, ki ne teče linearno, temveč krožno. Z vizualno estetiko išče poetiko praznine.

O praznini so razpravljali že antični filozofi vse od časa atomistov Demokrita, Epikurja in Lukrecija, ki so prvi trdili, da ima praznina strukturno funkcijo, da ima v strukturi vesolja svoje mesto ravno toliko, kot ga ima snov oziroma atomi; še več, pojasnjevala naj bi tudi odmike pri gibanju atomov, s čimer so antični filozofi na nenavaden način predvideli vprašanja sodobne fizike. Drugačnega mišljenja pa je bil Aristotel, ki je s svojo šolo začetnik ontološke paradigme neobstoja praznine. Vendar je prav s svojo definicijo praznine kot prostora, v katerem ni ničesar, združil koncepta prostora in niča, kar znova nakazuje že omenjeno dvoznačnost pojma praznine. Aristotelova definicija pa je bila v nasprotju s krščanskim pojmovanjem praznine, saj je implicirala omejitev absolutne božje moči, obenem pa pod vprašaj postavljala koncept stvarjenja iz nič, na katerem temelji krščanska metafizika. Tudi v filozofiji 19. in 20. stoletja je bila praznina eden ključnih konceptov. Demokritov model, ki temelji na dvojnosti elementov in praznine, postane spet aktualen pri Heglu, ki ga je razumel kot temeljni uvid, na katerem temelji dialektična teorija. Tudi mladi Karl Marx je v svoji doktorski disertaciji obdelal to temo, saj je primerjal Demokritovo in Epikurovo teorijo narave. Precej drugače je ta pojem razumel Heidegger, ki je praznino kot bistvo reči (das Ding) postavil nasproti znanstveni misli, ki po njegovem mnenju operira z objekti in si praznine ne more zamisliti. In še: filozof, pisatelj in pesnik Alain Badiou praznine ne razume kot gole odsotnosti biti, ampak kot bit, prosto vseh predikatov. Pojem praznine obravnava tudi sodobna znanost, predvsem kvantna mehanika, skladno s katero fizični vakuum ne more biti zares prazen. Po zaslugi kvantnega načela nedoločenosti in ekvivalentnosti mase in energije v relativnostni teoriji se je vakuum namreč iz pasivne praznine razvil v neskončno kompleksno in dinamično okolje. Tako na področju kvantne fizike kot v nekaterih filozofskih teorijah se tako pojavlja novo dojemanje praznine. Praznina ni več prazna, temveč je sama notranje strukturirana. (1)

Prazen prostor. Vprašanje (2) »Kaj, če sploh kaj, je praznina?« temelji na dvoumnosti pojma praznine, saj praznina ni nič, temveč jo je treba razumeti kot mesto, ki ni preprosto prazno, temveč njegova praznina iz sebe generira nekaj: v zadnji instanci bit oziroma univerzum. Ali, kot je dejal fizik John Wheeler, »nič ni bolj bistvenega kot to, da prazen prostor ni prazen, je center najbolj divje fizike«. O tem pričata tudi dve temeljni znanstveni teoriji 20. stoletja: relativnostna teorija in kvantna teorija polja, ki sta bistveno predrugačili naš pogled na vesolje oziroma na temeljno snov fizične realnosti – na prazen prostor.

Estetika praznine. Slikarstvo s tušem, lirična oblika haikuja, ikebana, umetnost razporejanja cvetja in vrtov, to je le nekaj zelo očitnih primerov umetnosti, v kateri je praznina navzoča in deluje z ustvarjalnim dejanjem ter s primarno obliko oziroma se istočasno realizira kot proces in kot estetski objekt. Čeprav Giangiorgio Pasqualotto, profesor estetike na Univerzi v Padovi (Italija), misli, da je estetika praznine problematičen oziroma nejasen termin, v uvodu svoje knjige Estetica del  vuoto/Estetika praznine (2007) poudarja, da se ni imel namena nasloniti na estetsko teorijo, ki bi praznino razumela kot princip ali objekt analize, temveč je želel preusmeri pozornost na niz izkušenj praznine, predvsem pa na dejstvo, da je lahko dosegljiva samo z meditacijo, s katero se praznina spremeni od golega koncepta v produktivno energijo. Da bi lahko pokazal, da je naslon tako na izkušnjo praznine kakor tudi na meditativne vaje, ki vodijo do nje, nujen, je prepričan, da je treba najprej kreniti od analize taoističnih in budističnih besedil, v katerih je govor o meditaciji in o izkušnji praznine, nato pa lotiti se utrjevanja vpliva, ki ga imajo napotki iz teh besedil na značilne primere umetniškega ustvarjanja in estetske izkušnje.

Umetnost in meditacija. Tadej Torč se ne predaja filozofskim dognanjem zgodovine in se (tudi pri tem umetniškem projektu) ne zgleduje po vzhodnjaških kulturah, njegova meditacija so lastni monologi v centru izbrane samote v naravi. Ko se skloni k poti, gozdni poti sredi gore, le redko prehojeni z boso nogo. Ko se stisne k zemlji in jo z rokami previdno razgrebe, do prvega kamna. Jutro nato, ko izusti besedo sonce, zasije zvezda. Tedaj vzljubi tudi dan. In izbere predmet, ki ne piska. Za odprtino je zid in njegov monolog je brez odmeva. Ni ga iz ust, je konstrukt brez smisla. Logičnost izgubi pomen. Zave se, da ni pomena, na katerega bi se naslonil in gradil lažno upanje. Zato utihne in tišina razpre zid. Ne poskuša več piskati, vendar sliši zvok. Zvok, ki je hkrati notranji in zunanji. Je tu in tam. Povsod. Za edinimi vrati – praznine.

Pot do vrat praznine. Umetnik želi, da so razstavljeni pravi predmeti. In kateri so pravi? Vsak dan gre pod goro in obišče mesto, kjer je gora odprta. Tam se razkrivajo korenine, zemlja in kamenje. Gomazijo in se pretakajo v starodavnem krogu, zapojejo brez glasu. »Si blizu njih z edinim glasom. Celo življenje iščeš daritveno posodo, da bi jo daroval njim.«

Urejen kaos, vse je tako, kot mora biti. In ko vonja te zmesi, mogoče vidi, kaj lahko zgradi, da vstopi v to goro. »Moraš biti tih, izpraznjen, ker ti polnost, ki jo potrebuješ v dolini, nič ne pomaga, pozabiti moraš na vse, kar te navidezno določa.«  Tadeju Torču preveč pomeni natančna izpostavitev predmetov, da bi ravnal površno, pavšalno. In kako predstavi te svoje izbrane predmete? Lezejo iz središča, od tam, kjer ni nobenega predmeta, kjer ni veščine, s katero se gradi pomen. So krhki, nobenega glamurja, le drobna, točkovna  nihanja predmetnosti v prostoru. Izraščanja in upadanja. Iz točke nič preko rasti v točko nič.

_____________

1. »Struktura praznine« je interdisciplinarno zastavljen projekt (2011–2014) Slovenske akademije znanosti in umetnosti (vodja projekta dr. Mladen Dolar), ki skuša povezati filozofsko refleksijo praznine (od antičnih do sodobnih premislekov) s problematiko praznine v znanosti. Strokovnjaki obeh področij se zavedajo, da filozofski in znanstveni jezik nista združljiva, tako da ne gre za nekakšen poskus sinteze. Izhajajo iz tega, da se lahko filozofska in znanstvena obravnava tega vprašanja vzajemno razjasnjujeta.

2. http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/kaj-ce-sploh-kaj-je-praznina/303093 (ogledano 10. 4. 2015)