BREDA STURM
Breda Sturm: Obrni nov list |
O umetnici
Breda Sturm je leta 2010 z odliko zaključila podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in pridobila naziv magistrica umetnosti. Leta 2003 je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Je samozaposlena v kulturi in deluje na področju ilustracij, opreme in oblikovanja knjig, notranje opreme in arhitekture. Študijsko se je izpopolnjevala v Italiji, Španiji in na The Art Students League of New York v ZDA.
Leta 2007 je prejela štipendijo društva slovenskih likovnih ustvarjalcev za mlade perspektivne avtorje na področju ilustracije. Od leta 2010 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Živi in dela v Ljubljani.
Bela platna Brede Sturm
Milček Komelj
Breda Sturm z najnovejšim abstraktnim ciklom belih slik v svojem slikarskem dnevniku obrača nov list, ki ga zapolnjujejo znamenja v beli praznini. Tako kot je nekdaj v njenem enako monokromnem črnem ciklu Zvok, zapis, slika dominirala temina iskanj v velemestu nočnih luči, je v teh slikah podobno dosledno izpostavila svetlobo, a ne žarenje neona, marveč belino kot čistino, ki naj bi pomenila še nepopisan list njene duše, v katerega vtiskuje svojo hermetično pisavo. Ta njen že iz dosedanjih slik znani enigmatični črkopis je kombinacija otipu namenjene taktilne braillove in v slišnost usmerjene morsejeve abecede. Od braillove pisave sprejeto reliefno plastičnost je haptično utelesila kot okroglino oblik in natrganost vodoravnih črt. Zazrta v izrazne možnosti beline se je oprijela reliefnega slikarstva z belo barvo na beli osnovi, ki ga za pogled oživlja le svetloba, reflektorsko usmerjena od zgoraj ali od strani, v kateri slikarkine monokromne slike zazvenijo celo v precizno izrisanih obrisih.
Ta reliefnost je uresničena v duhu nekdanjega informelskega slikarstva, ki je izhajalo iz slikarske materije, saj se reliefno otipljivi nosilni elementi njenih slik zgoščajo in razkrajajo v površinsko raznolikih strdkih. Vanje zajeti proces strjevanja slikarka dosega s prilagojenim tehnološkim postopkom in tako na izglajeni beli podlagi uteleša belino snovi kot belo kiparstvo, ki slike oživlja s strukturo površin, spominjajočih na hlebce z razpokano skorjo, na razcvetene venčke ali presušeno belo zemljo, vse to pa se s svojo reliefno slikovitostjo spreminja v nenaseljena gnezda na planjavi, v bele sledove življenja. V tem duhu njeno slikarstvo spontano poudarja naravne procese, gnetenje, strjevanje in hkrati že razkrajanje, njeni geometrizirani paličasto sklenjeni ali pretrgani ponavljajoči se znaki pa z vpetostjo v pregledno urejenost izpričujejo, da je slikarka po osnovnem izhodišču arhitektka, in jo v svoji lapidarnosti nagovarjajo tudi kot grafično oblikovalko. Zamišljeni so kot v vrstice naravnane črke, v nekaterih eksponatih tudi kot zasnove za hindijske črke, katerih oblike ustvarjalka zgošča v arhitektonski red, njihov tloris pa je včasih le ogrodje, na katero bi se lahko oprla katerakoli pismenka. A slikarka pri tem zavestno ničesar ne pripoveduje. »Vse se, skratka, dogaja hipotetično; pripovedi se izogibam,« nam govori z besedami avantgardnega pesnika Mallarméja, ki je v predgovoru k Metu kock med drugim zapisal, da njegova hermetična poezija predpostavlja »prostorsko branje« in da v njej prevzemajo pomembnost nase tudi beline papirja.
Četudi slikarkina zgoščena reliefnost temelji na slikovitosti barvne materije, je njen v urejanje znamenj naravnani oblikovni koncept gotovo usmerjen tudi v imaterialno sfero, v nerazberljivo idejo. Njena predanost urejanju in slikarski instinkt, ki poudarja proces in nenehno spreminjanje razjedenih površin, se srečujeta v ritmu vodoravnih znakovnih vrst, te pa so ponekod strogo enakomerne in drugod, v medsebojnem približevanju in oddaljevanju ter razblinjanju, bolj razredčene; povsod, tudi v največji zgoščenosti, pa njihovo geometrijsko togost rahlja slikovitejša strukturna sproščenost in ji snovne poudarke obliva prosojna zračnost. Ta je zajeta že v samih razmerjih med prvinami, predvsem pa v osnovni belini, ki na slikah odločilno dominira tudi tam, kjer skozi podslikave zaslutimo sinje in redkeje rdečkaste odtenke, s katerimi slikarka uravna vrsto, obkroži ali podčrta skupino znamenj ali nakaže nosilni obris. Tudi te poteze so v njeni arhitektoniki rokopisno sproščene in slutenjsko lahkotne, a ujete v znakovni jezik, ki bolj kot s pomeni govori z utripanjem, z redčino in gostoto, predvsem pa s paralelizmi, tako da se zdi kot gibka, vodoravno ali navpično zaznavna konstrukcija, ki uravnava fragmente kroglasto zgoščenih utrinkov v začrtanost smeri. Te pa s svojo prosojnostjo redkeje aludirajo tudi na dejansko arhitekturo novodobnih stolpnic, oken na fasadah, lestev ali stolpastih knjižnih polic, spremenjeno v zastrt spomin, v slikovitejših prebliskih pa tudi na slapove razkrojene svetlobe ali nalete snežink, ki se spreminjajo v prosojne zastore slikarkine čustveno skrajno zadržane intime. Bolj ali manj spomin pa so vse take podobe tudi same po sebi: spomin na življenjske poti, prebrane strani in zaznambe, ki jih slikarka zarisuje na bele liste svojih drobnih beležnic, v katere si z le nekaj znamenji, črkami ali obkrožitvami zaznamuje vsakršne zaznave ali napotke, a tudi načrte, ki intuitivno sprožajo njen dejavni ritem.
Čeprav so vse poteze na njenih slikah izrecno snovne, je njihov pravi smisel v vzpostavljanju amplitud, ki ustvarjalko navdihujejo kot notna znamenja, ki ostajajo na beli podlagi še neodigrana. Njihova belina je usmerjena v tišino, njihova tišina postaja belina, tudi najbolj sunkovite poteze so v bistvu nežne slutnje, navidezna odločnost in odločenost je krhka, slikarkina belina je čista kot nepopisan list. Zato med pregledovanjem teh podob že njihov skupni naslov Obrni nov list predpostavlja prelistavanje z očmi, v beležnici lista za listom, na razstavišču pa platna za platnom, znamenja za znamenjem. A iz vseh teh oblik zveni samo abecedni nastavek hermetičnih pisav oziroma nihajoč molk, v katerem se sramežljivo skriva prikrita, še neizrečena, a že iz izrazite naravnanosti k estetski ubranosti razvidna likovna občutljivost. Vsa taka slikarkina platna se povezujejo in zaokrožajo v zrenju, ki je tiho in nežno, ki ne prihaja niti iz ekspresivno razkrite slikarkine psihe niti od zunanjih impulzov konkretizirane narave niti ne kot zavesten odvod prepoznavnih slikarskih vzorov, pa četudi nas reliefnost – če se ozremo le po izročilu moderne slovenske ustvarjalnosti – lahko spomni na Bernikov informel, krožni znaki na elemente Pogačnikove reliefne grafike ali dosledna belina z obrisi venčkov na belino Stupičevega slikarstva.
Slikarka nosi s seboj odtise vsega, kar je doslej videla in občutila, tudi ko potuje po belem svetu, in nam zarisuje matrice spominov, še posebno izkušnje iz New Yorka, kjer so nastale tudi njene v formatu mnogo intimnejše bele slike, ki so videti brez podokvirov z reliefnimi okroglimi vzorčastimi poudarki, zgoščenimi v prostranstvu zračnih kompozicij, kot obrobljeni prtiči. Na pričujočih slikah pa je táko prvotno zamisel monumentalneje osmislila v znakovno bogatejši, a enako asketski cikel, zamišljen kot zbirka z neznanostjo popisanih strani ali kot bela enigma skrivne pisave, ki ji avtorica zavzeto prisluškuje in z njo v brezzračni nedotaknjenosti popolne beline zida na materijo belega niča misel na prosojno znakovno arhitekturo, ki jo je potrebno šele napolniti s konkretnimi pomeni, tako kot v tloris njenih reliefnih temeljev še vtisniti nedodelane skrivnostne črke.
Zazrta v taka znamenja slikarka na belo podlago naneseno belo snov subtilno uglašuje, da zazveni v beli tišini platen sama po sebi, harmonizirana v konstrukcijski red, ki ga napolnjujejo z razmreženim ritmom le vzorci forme. S takimi potezami se Breda Sturm vključuje v prenovljeno izročilo modernističnih, s komunikacijskimi znaki izpolnjenih historičnih zapisov. Nosilno belino na svojih slikah med pisanjem znakov napolnjuje z lastno belino, in ko z vsako sliko obrne nov list – naslikanih je skupaj za dvoje tiskarskih pol –, vsi skupaj sestavljajo optično orkestrirano celoto. Ta pa v svojem molku čaka na zvoke sporočil, ki jih slikarka z neulovljivimi signali reliefno zarisuje v svoja bela platna kot na zračni omet.