JERNEJ HUMAR, fotografije

O umetniku

JERNEJ HUMAR (1975) se je rodil v Šempetru pri Gorici. Po končani srednji tehnični šoli se je odločil za študij strojništva. Leta 1997 je opravil sprejemni izpit na Akademiji odrskih, filmskih in televizijskih umetnosti v Pragi, kjer je leta 2002 diplomiral z odliko pri profesorju Viktorju Kolarju s fotografsko serijo Brezdomci. Je dobitnik 3. nagrade na Emzinovem fotografskem natečaju za ciklus Subway leta 2000. Svoje fotografije razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in na tujem. Živi in dela v Novi Gorici.

Odvodi in dovodi

Vasja Nagy

Novembra 2014 je modul Philae, sestavni del vesoljske sonde Rosetta, pristal na kometu 67P in začel analizirati sestavo popotnika našega osončja. Večji del raziskav sestave je namenjen iskanju kompleksnih organskih sestavin, ki so gradniki nukleinskih kislin in aminokislin. Drugače povedano, iščejo se sledi živih bitij. Za komete se domneva, da so bili eden najpomembnejših virov vode na Zemlji in posledično tudi nastanka življenja. Analiza vodikovih atomov na tem kometu nakazuje, da voda na Zemlji izvira s kometov te vrste v manjši meri od dosedanjih predvidevanj. Znova se je pokazalo, kako malo vemo o tem osnovnem elementu, ki ga imamo za vir življenja. Vsako vrtanje in praskanje po vesolju vsakič odpre več vprašanj, kot ponudi odgovorov, vendar tudi opazovanje vode v naravi ali laboratoriju na Zemlji hitro pokaže, da nimamo opravka s preprosto snovjo. Večinoma smo njeno delovanje sprejeli kot samoumevno, a človeka vedno znova prevzame ob srečanjih z njo tako v naravi kot v domačem umivalniku. Fascinantna je tudi njena vseprisotnost in možnost njenega soobstajanja v treh agregatnih stanjih v enem pogledu. Pogosto daje občutek, kot bi bila živa, in v ljudskih mitologijah so vodne pokrajine še pogosteje poosebljene od zemeljskih.

Motiv pokrajine v likovni umetnosti ima danes drugačen pomen kot v preteklosti. Še vedno ga lahko delimo na naravo in pokrajino človeka, vendar ob zavedanju, da življenje človeštva že nekaj stoletij v naravi pušča posledice, ob zavedanju, da je nastopilo novo geološko obdobje – antropocen, celo gozd pogosto le stežka dojamemo kot čisto divjino. Prav gozd predstavlja v nas arhetipski simbol za nezavedno. Toda vplivi človeštva so segli celo že v globine oceanov, tako da danes divjina prodira skozi špranje v naših sistemih. Včasih je to plevel, ki zraste skozi razpoko v betonu, včasih napaka v računalniškem programu. Za razumevanje pokrajine tudi ni nepomembno, kako razumemo delitev na naravo in kulturo. Sama delitev je umetna in gre za praktičen pristop k ločitvi med človeško dejavnostjo in vsem ostalim, ki zunaj konteksta človeške družbe nima nobenega pomena. Mi vidimo v arhitekturi termitov naravo, a hkrati je treba verjeti, da živali naša bivališča tudi vidijo na tak način – kot eno in brez razlikovanja. Kultura je torej le zavestno delovanje človeka, vse ostalo, tudi posledice njegovega delovanja, ki se jih ne zaveda, so že naravni procesi. Ločiti pa je treba tudi med cinizmom, ki trdi, da je vse naravno, kakor razpreda glavni junak na začetku filma V leru, in sprejemanjem odgovornosti za posledice lastnega zavestnega delovanja skupaj z zavedanjem, da smo vtkani v vesoljsko tkivo, da smo eno. Pokrajina je manifestacija kozmičnih procesov in na ta način lahko razumemo tako umetniške upodobitve iz preteklosti vse od jamskih slik dalje kot tudi te iz našega časa.

Jernej Humar se zadnja leta intenzivno posveča vodi, njeni pokrajini in oblikam njene preobrazbe. Motive za fotografije išče na sprehodih, pri tem pa se izogiba prostorom človeka in človeku nasploh. Ne fotografira spektakularnih prizorov. Večinoma gre za anonimne ali vsaj le redkim poznane kraje, vendar jih narava vseeno ni prikrajšala za svojo inherentno spektakularnost. Pred več kot 10 leti je Humar fotografiral urbane neznance in marginalce, detajle iz družbe, izseke iz množic. Ustvaril je vrsto portretov, ki jih odlikuje občutek za osebnost in posebnost posameznika. Podobno tudi sedaj pristopa k prostorom v pokrajini. Njegove fotografije niso podobe s potovanj po eksotičnih krajih, temveč so dobesedno posnete v domačih logih. Prizori so navadni, nekako domači, vendar vseeno neznani. Ne gre namreč za fascinantne motive, ki smo jih že videli ali slišali o njih. Triglavska jezera, na primer, si lahko predstavljamo kot kako pop zvezdo, kot ikono, o kateri opazovalec (fotografije in v naravi) v sebi nosi nekaj pričakovanj in je zato že v izhodišču med njima neka razdalja. Humar pa objekte svojega fotografiranja pozna in jim dovoli, da komunicirajo z njim na osebnem nivoju. S tem vzpostavlja srečanje enakovrednih in ukinja razmerje subjekt – objekt. Opazovano postaja abstraktno, kot nekakšen madež v vizualnem polju, ki se takšno kaže zato, ker ga nekdo (ta) gleda. Za gledalca fotografske podobe pa je težko znebiti se njene povezave z resničnostjo tistega, kar je bilo fotografirano. Čeprav gre za podobe, ki delujejo kot prispodobe in so pred gledalcem samostojne, si prizore na njih vedno v duhu predstavljamo tudi kot stvari v nekem drugem prostoru in času. Realizem fotografskega medija je tako prepričljiv, da je prelahko pozabiti na njegov učinek in enostavno verjeti. Tako dobijo fotografirane stvari dvojno življenje. Eno v duhu gledalca – fragmentarno ter vezano na spomin in domišljijo, drugo pa neodvisno od njega, a zato nič manj resnično.