MARIO PALLI

Razstava v sodelovanju z Deželno galerijo za sodobno umetnost Luigi Spazzapan, Gradišče ob Soči (I) in Pilonovo galerijo.

O umetniku

Mario Palli, slikar in grafik, se je rodil leta 1946 v Gorici, Italija. Leta 1963 je maturiral na Državnem umetnostnem zavodu v Gorici – oddelek za dekorativno slikarstvo, leta 1965 pa diplomiral na Državnem umetnostnem zavodu v Benetkah – oddelek za freskantsko slikarstvo. Od leta 1967 je poučeval risanje po naravi in slikarstvo na umetnostnih šolah v Gorici, Bariju in Trstu. Sodeloval je na vseh pomembnejših mednarodnih grafičnih razstavah in prejel številne nagrade in priznanja. Živi in dela v Gradišču ob Soči (Italija) in v Ljubljani.

Mario Palli

Jure Mikuž

»Umetnik ne sme pridigati ničesar, niti lastne avtonomnosti; njegovo delo mora govoriti svojo resnico, saj je samo takrat harmonično usklajeno z vsako drugo vrsto resnice, moralne, metafizične in mistične.«

Thomas Merton.

Delo Maria Pallija sporadično spremljam že zelo dolgo. V tem času sem bil v mnogih delovnih in bivalnih prostorih različnih umetnikov pri nas in v tujini, predvsem v Zahodni Evropi in ZDA, in se pogovarjal z njimi. Vendar so me obiski pri Palliju vedno spominjali tudi na neki drug svet, tesno navezan na formalno in vsebinsko plat njegovih podob. Če zares ali s pomočjo posnetkov vstopimo v brezhibni, skoraj laboratorijsko precizni red njegovega ateljeja v Gradišču ali domovanj (na Krasu in v Ljubljani) in sledimo analitično razdelanemu razmišljanju med pogovorom z njim, spoznamo, da njegov ustvarjalni in miselni svet ne pripada samo zahodni likovni, slogovni in filozofski tradiciji, ampak je popolnejši, univerzalen. Zdi se soroden spoštljivemu čaščenju tušev, pigmentov, risarskih, slikarskih in drugih pripomočkov ter posebni pazljivosti pri pripravi nosilcev, kot so ročno izdelani papirji in platna, kakršna od nekdaj poznajo na Daljnem vzhodu, zlasti na Kitajskem in Japonskem. In prav ob spoznavanju risarskih, slikarskih in grafičnih navad nekdanjih in sodobnih umetnikov teh dežel sem začel še bolj ceniti likovnike na zahodu, ki ustvarjajo podobno kot Palli. Umetnikova psihična priprava na ustvarjalno dejanje, ki poteka v ustreznem delovnem prostoru ali skrbno izbranem predelu narave, ter obredno spoštovanje peresa, čopiča ali grafičnega orodja in ravnanja z njimi zahtevata popolno osamo. V njej avtor uredi misli, uskladi svoj doživljajski in perceptivni mikrokozmos z makrokozmosom in se prepusti neposrednemu, skoraj avtomatiziranemu pretoku notranje doživete ideje na nosilec grafične plošče, risalnega lista ali slikarskega platna. Ustvarjalno dejanje pušča rahločutne sledi, ki jih prepajajo odtenki prefinjeno stopnjevanih črno-belih ali barvnih vrednosti.

Tovrstno ustvarjanje v zahodnem svetu ni prav pogosto, saj je tu utemeljeno z drugačnimi civilizacijskimi normami, veroizpovedmi in njihovim obredjem, filozofijo, psihologijo, zgodovinskimi izkušnjami, umetnostno prakso, estetskimi občutji in celo delovno moralo. Vendar so Yves Klein, Mark Rothko, Pierro Manzoni, Lucio Fontana, Dan Flavin, Agnes Martin, James Lee Byars, Robert Ryman ter v Sloveniji Zdenka Žido, Gustav Gnamuš in Sandi Červek izjemno kvalitetni ustvarjalci, in mednje sodi tudi Palli. Njihova dela niso  povezljiva slogovno ali motivno. Prav nasprotno: ti avtorji so v ustvarjalnem in človeškem bistvu tako enkratni in subjektivni, da so formalno in vsebinsko popolnoma samosvoji. Sorodni so si samo v tem, da jih nikoli ni zanimala moč umetniškega uspeha in dobička, kakršno neprimerno lažje prinaša pripadnost nekemu skupnemu, v določenem času modnemu hotenju množice ustvarjalcev, npr. pop artu, informelu, hiperealizmu ali danes novemu konceptualizmu, smetiščni »umetnosti«, ipd. Prepustiti se prostemu asociativnem toku in zasnovati popolnoma individualno likovno poetiko, ji zvesto slediti in vztrajati v njej vse življenje, kot to počne Mario Palli, pa je posebna pot. Spomni nas na vzhodnjaški filozofski in verski koncept tao, kot pot, ki je nauk, počelo osebnega spoznanja življenja v vsakdanjem svetu in kozmosu. Tega umetnik motri z notranjimi, duševnimi očmi, ga reflektira in podaja prek svojega ustvarjanja.

Pretežni del zahodne umetnosti od nekdaj in danes tudi že vzhodne umetnosti na najrazličnejše načine komentira, razlaga, kritizira in slavi naš doživljajski svet. Ko likovnik zavzame pripovedno držo, se, ne glede na način in vsebino ustvarjanja, postavi v miselno in čutno distanco, s katero opisuje spektakel stvarjenja. Tega se od nekdaj zavedajo dosti redkejši ustvarjalci, ki jih tak pristop ne zanima, ampak poskušajo posnemati gesto stvarjenja samega. Zato za Pallija lahko zapišem, da živi, kar slika, in slika, kar živi, da sta zanj umetnost in življenje eno. Samo na ta način lahko popolnoma po svoje ustvarja izvirno vitalnost, ki ne pripoveduje več o nečem drugem, ampak uprizarja samó samo sebe. Značilni Pallijevi podobotvorni elementi so: skrbna izbira formata, popolnost geometrijskih proporcev, kodificirane poteze, ritualizirano ustvarjanje, včasih skromni, komaj vidni interventni madeži, za katere se zdi, kot da se v ploskvi razblinjajo, občutek za snovnost in teksturni nanos nosilca, občutljivo prepajanje in nanašanje pigmentov, notranje oblike in njihov položaj v celoti slikovnega polja, iskanje popolnih razmerij med oblikami, neoblikami in njihovimi barvami, harmonična urejenost slik v galerijskem prostoru ipd.

Pallijeve podobe opozarjajo na moč, ki razstira skrivnosti univerzuma z likovnim pristopom in filozofijo, temelječima na natančni zasnovi kozmologije, človeške usode in razumevanja odnosov znotraj vesoljstva. So odraz stanja duha občutljivega umetnika, ki zunanji, resnični svet reflektira tako, da s skrajno minimalistično redukcijo likovnih sredstev ustvari bežen vtis skrivnostnega zvenenja in utripanja nevidnega duha, ki kozmos animira. Zato vse, kar upodablja, ni svet, s katerim se zadovoljimo, ko ga gledamo v njegovi čutni pojavnosti, ampak je prostor avtorjevega notranjega videnja, ki ga hoče nesebično deliti z občutljivim gledalcem. V njem vladata absolutna likovna harmonija in estetsko ravnotežje, ki v prenesenem pomenu razkrivata avtorjev pogled na ta svet. Tega postavlja v položaj med umirjenostjo večjih monokromnih ploskev in – glede na spokojnost večine slikovnega polja – kar nenadnim in nepričakovanim »izbruhom« gestualne in barvne intervencije. Gledalec se osredotoča na tiho pulziranje, ki se poraja med enakomerno napetostjo sredine in živahnostjo robnega dogajanja, med mirnostjo velike ploskve in vznemirjenostjo razgibanih potez v njih, ki spominjajo na »zadrge« (zip) Barnetta Newmana. Tehnika nalaganja in prepajanja amorfnih barvnih madežev na bolj ali manj enotno teksturo velikih ploskev krepi dinamiko navidezno praznega (središča). Zato prazno pri Palliju ni nič neopredeljivega in neobstoječega, ampak vzvišeno dinamično in učinkujoče stanje, ki izžareva vitalno energijo neprestanega izmenjevanja, spreminjanja, s pomočjo katerega se v gledalčevem dojemanju lahko prazno napolni, polno izprazni. Tako se v odnosu med materialnim, torej telesnostjo podobe, in duhovnim, ustvarjalčevo predstavo o njej, ustvari odnos nepovezanosti in hkrati povračljivosti (diskontinuitete in ireverzibilnosti). Prazno ni negibna in mrtva ničnost, ampak jo prepajajo silnice, ki sinergetsko vežejo videno na nevidno, saj oba svetova nista nasprotna in nespremenljiva, ampak sta virtualni dejavnik, ki ponotranji in preobrazi stvari same po sebi in hkrati učinkuje kot njihovo drugo.

Kozmologije raznih civilizacij učijo, da je naš svet nastal bodisi iz kaosa bodisi iz niča. Podobno dojemam tudi Pallijevo ustvarjanje: iz kaosa (pre)velike množice idej, ki jih sprejemamo prek vseh čutov, lušči in čisti pripovedne elemente tako dolgo, da se v duši osredotoči na popolni nič, na mir, spokojno praznino, ki lahko generira vse, tudi vitalnega duha, ki je to vse ustvaril. Zato je praznina polnost, saj omogoča vsem stvarem, ki se lahko izpolnijo, da svojo polnost tudi dosežejo v vsej popolnosti. Vse se giblje kot v spirali, ki se uvija proti avtorjevemu notranjemu doživljanju in hkrati širi in odpira proti neskončnemu. Skratka, Palli mora najprej stremeti k praznemu, da znotraj njega odkrije poti do pomenske in vsebinske polnosti.

Laodzi, ugleden kitajski filozof iz 6. stoletja, je zapisal: »Če gledamo, ne da bi videli, to imenujemo nevideno; če poslušamo, ne da bi slišali, to imenujemo neslišano; če tipamo, ne da bi kaj otipali, to imenujemo neotipljivo. To so tri nerazložljive stvari, ki, če jih združimo, tvorijo celoto. Njen vrh ni razsvetljen in njeno dno ne zatemnjeno. Neprestano in nejasno vijuga prav do vrnitve v nestvar, ki jo lahko označimo kot obliko brezobličnega, podobo neupodobljivega.«