MITO GEGIČ

O umetniku:

Mito Gegič (1982, Ljubljana) je leta 2002 maturiral na gimnaziji Ptuj in se še istega leta vpisal na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom prof. Emerika Bernarda. Preko programa za izmenjavo študentov CEEPUS je v letu 2006 obiskoval Akademijo likovnih umjetnosti v Zagrebu na oddelku za nove medije. Leta 2008 je diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču z naslovom Rob in polje moči. Trenutno se dodatno izpopolnjuje na slikarski specialki Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pod mentorstvom prof. Zmaga Lenárdiča. Živi in dela v Škofji Loki in na Ptuju.

Večna lovišča

Denis Volk

Divje živali, lov in lovstvo spremljajo človeka že od davnine. V različnih zgodovinskih obdobjih lov ni bil za vse enako važen, vendar je bil zlasti v pradavnih časih za človeka življenjskega pomena. Predstavljal je način pridobivanja mesa za hrano in živalskih delov, ki jih je nekdanji človek znal koristno uporabiti v vsakdanjem življenju: živalske kože za oblačila in obutev, kosti in zobe za orodje, nekatere dele pa v dekorativne ali tudi religiozne namene. Lov je bil tako pomemben, da se je vtisnil v človekovo podzavest in se izoblikoval v nagon. Nagoni pa v človeku vedno vzbujajo nemir, ki se kaže kot želja po uresničitvi ali kot notranji konflikt, če ta nagon iz katerega koli razloga ni izpolnjen. Ljudje se tovrstnih konfliktov pogosto ne zavedamo, vendar pa jih umetniki zaznajo in izkoristijo tako, da jih izrazijo v umetniškem ustvarjanju. Številni umetniki se tako lotevajo tematike lovstva in divjih živali, kar dokazujejo že prve jamske upodobitve.

Tak umetnik je tudi Mito Gegič, lovstvo pa je sestavni del njegovega umetniškega ustvarjanja. Gegič je enega od svojih večjih umetniških ciklov poimenoval Očetnjava. Tako je naslovil tudi razstave, na katerih je predstavil dela iz tega cikla. Več kot očitno je, da se je s tem pojmom in njegovimi pomeni veliko ukvarjal ter da mu je blizu.

Očetnjava ali zapuščina očetov vključuje zapuščino v celoti, tako materialno – posest, premično in nepremično premoženje – kot tudi nematerialno, torej vse, kar dobimo v nasledstvo.

Širše gledano je del te zapuščine tudi družinska vzgoja, ki smo je bili deležni vsi in bili v njej udeleženi. Družinska vzgoja vključuje poleg splošnih naukov za življenje tudi majhne krajevne in družinske posebnosti. Starši v svojem življenju pridobijo posebna znanja, veščine, razvijejo določene interese, vse to pa si želijo z vzgojo prenesti na otroke. Otrokom, ki živijo v takem vzdušju in s temi zanimanji svojih prednikov, le-ta postanejo del njihovega vsakdana. Ti interesi, ki lahko posameznika zaposlujejo le v prostem času ali pa tudi poklicno, so lahko način družinskega življenja – denimo religija, nudizem, ukvarjanje s hišnimi ljubljenčki – ali pa prostočasne aktivnosti: vrtičkarstvo, gorništvo, rekreacija in šport, politika, zanimanja za razne zvrsti umetnosti: za glasbo, ples, film, gledališče, literaturo in likovno umetnost, pa tudi za druga področja kulture ali karkoli podobnega. Interesne dejavnosti, ki jih neguje in z njimi živi družina, prevzamejo posamezne družinske člane ali kar celo družino. Otroci so s temi aktivnostmi in zanimanji v stiku in jih spoznavajo, saj se starši z njimi ukvarjajo in se jih udeležujejo. S pomočjo staršev spoznavajo njihova pravila, posebnosti in skrivnosti; še posebej če so otroci vsaj malo radovedni in če si starši prizadevajo vzbuditi zanimanje otrok in jih vključiti v aktivnosti. Pogosto so starši pravi navdušenci in to strast velikokrat prevzamejo tudi otroci ter jo kasneje običajno prenesejo v novo družino.

Eno izmed takih področij je tudi lovstvo. Mito Gegič je bil od malega obkrožen z lovci, lovskim načinom življenja, lovskimi aktivnostmi in z rezultati te dejavnosti, saj so bili lovci njegov ded in številni sorodniki. Lovstvo pravzaprav ni le prostočasna aktivnost, zelo hitro postane način življenja. Lovcu nalaga določene obveznosti in od njega zahteva, da se mu posveti. Pravemu lovcu spremeni življenje, vpliva celo na izbiro barv oblačil (prevladujejo olivnozelene), obutve (rjave), stanovanjsko opremo (potrebuje posebno omaro za orožje, opremi lovsko sobo), kulinariko (pripravljajo se jedi iz divjačinskega mesa), lovec v stanovanju obesi rezultate svojega lova – trofeje živali, ki jih je pošteno in zakonito uplenil: nagačene živali, živalske dele ali živalske lobanje z rogovi. Tudi hišni ljubljenček postane pogosto lovski pes. Lovčev otrok je temu okolju in mišljenju izpostavljen od malega in ga s pravimi spodbudami sprejme za svoje, tako da si želi postati lovec, ko »bo velik«. Vendar pa mnogi, ko odrastejo, spremenijo svoj odnos do lovstva.

V podobnem okolju je odraščal tudi Mito Gegič, ki je v družini podrobno spoznal lovsko dejavnost, vendar se je odločil, da se z njo ne bo ukvarjal in da ne bo nadaljeval družinske tradicije. Jo spoštuje, do neke mere sprejema, vendar se z njo tudi ne strinja v celoti. Postal je slikar, lovstvo pa je postalo pomembna tema njegovega umetniškega ustvarjanja. Raziskuje in se poglablja v tematiko in različne vidike lovstva ter išče vzporednice tudi na drugih področjih človekovega delovanja in v družbi na splošno.

Slikar in večmedijski umetnik Mito Gegič je za svoje slikarsko ustvarjanje razvil posebno tehniko, ki je tudi njegova posebnost. Čisto platno prelepi s trakovi samolepilnega traku. Na spletu išče in najde primeren lovski motiv, ki ga poskuša čim bolj realistično naslikati na polepljeno površino. Pripravi si drugo platno in posamezne trakove s prvega platna prenaša na novo platno, z njimi rekonstruira in sestavlja novo podobo. Pri tem ni natančen in načrtno ustvarja defekte v razmakih med trakovi, mestoma so poslikani trakovi zamaknjeni ali celo potrgani in zmečkani ali manjkajo. Končni izdelek dokonča s fiksiranjem. V novo nastali podobi je še vedno moč prepoznati prvoten motiv s spleta.

Gegičevi slikarski motivi so ujeti večkrat. Najprej za njimi opreza avtor fotografij, ki le-te posname v naravi in jih objavi na spletu, nato za njimi na spletu opreza Mito Gegič, ki izbira iz množice spletnih fotografij in se odloči, katere motive si bo prisvojil in jih poustvaril na polepljenem platnu. Ko umetnik rekonstruira in sestavlja trakasto podobo na novem platnu, za to podobo ponovno opreza in jo dokončno ujame, ko jo sestavi v novi sliki. Nazadnje je podoba ujeta v galeriji, ko se gledalec kot lovec razgleduje med razstavljenimi slikami in ujame posamezne upodobitve.

Gegič pri slikanju nehote posnema lovce v njihovem ritualu, od priprav na lov za motivom, lovljenja prave fotografije na spletu, nato poskuša ujeti novo podobo s  slikanjem na polepljeno platno pa vse do uplenitve, to je do dokončanja izdelka, ki ga lahko razstavi, kar je njegova trofeja.

Podobnost Gegičevega ustvarjalnega postopka se ponuja tudi z digitalno tehnologijo. Neotipljivo podobo s spleta, na kateri je sicer zabeležen realni svet, umetnik izbere in jo materializira na polepljenem platnu v obliki nove, popolno prenesene podobe. Posamezni poslikani trakovi nosijo informacijo o fragmentih podobe, ki jih umetnik najprej razdeli in s tem fragmentira, da bi jih nato ponovno rekonstruiral na novem platnu, jih na ta način defragmentiral in sestavil v novo podobo, ki zaradi defektov in manjkajočih trakov ni idealna, a je hkrati dovolj popolna, da v njej prepoznamo prvoten motiv. Tudi v digitalni tehnologiji se včasih nekatere datoteke okvarijo ali izgubijo, a na koncu celoten program vseeno deluje, pa čeprav pomanjkljivo.

Kljub racionalno nadzorovanim korakom ustvarjanja vsake nove slike Mita Gegiča pa se težko izognemo čustveni komponenti celotnega postopka. Izbor spletnih podob temelji na idealnih ali provokativnih motivih iz sveta lovstva ali divjih živali. Gegič te motive izpostavi s tem, da jih naslika. Tako lahko že zaslutimo, kaj želi sporočiti. Cefranje idealne slike in ustvarjanje nove, nepopolne pa zagotovo nosi v sebi tudi uporništvo, nestrinjanje in odkrito kritiko do prikazanega. Da je njegov način dela v povezanosti z digitalnimi tehnologijami, nakazuje tudi s poimenovanjem svojih del.

Že pred leti je Gegič svoja slikarska dela nadgradil, izrazno površino platna je razširil v prostor, najprej tako, da je ob slikah razstavil rogovje, nato pa še tako, da je v svoj ustvarjalni opus dodal nova vizualna dela, objekte in instalacije. V teh objektnih delih uporablja ready made, to je lovske trofeje – v glavnem lobanje z rogovjem –, ter razna orodja in tehnične naprave, pa tudi objet trouvé – z živalskih teles odpadle dele (denimo rogovje) – in druge predmete ali živalske dele. Umetnik z objekti zaostruje sporočilo, ki ga podaja že s slikami. Pri svojem umetniškem izražanju pa se poslužuje tudi performansa, fotografije – največkrat kot dokumentiranje performansa –, pa tudi videa.

Izbira lovskih motivov v slikah kaže spoštovanje do družinske in do lovske tradicije, za katero pa ne želi, da bi bila njegov način življenja. Nasprotuje nepotrebnemu ubijanju živali, kar kaže tako, da slika tudi ranjene, ubite in mrtve živali in s tem opozarja na pomanjkanje pietetnega odnosa do živali. Njegove slike so lahko medij za preizpraševanje našega lastnega odnosa do ubitih živali in do ubijanja, do družinske, lokalne, nacionalne tradicije, tudi lovske, ne nazadnje tudi za razmislek o našem odnosu do okolja in do smrti.

Dela drugih – neslikarskih – likovnih zvrsti se vsebinsko nekoliko oddaljujejo od kritike lova, lovstva in ubijanja živali ter se vse bolj nanašajo na sodobni čas. Izpostavlja moralne in etične vidike. Kljub temu da v njih skoraj vedno uporabi dele mrtvih živali in rogovje, pa so vse bolj družbenokritična, pogosto posegajo tudi na medosebne, medčloveške in družbene odnose. Zaznamuje jih kritičen pogled na sodobno družbeno dogajanje, na krizo in stiske, ki jih ta prinaša tako posamezniku kot širši družbi, na osebne značilnosti posameznikov in odnose med množicami drugačnih ali različnih, na vse večji egoizem, nestrpnost, pomanjkanje sočutja …, kar posameznika lahko potisne v osebno stisko.

Njegovo sporočilo še najlažje razumemo, če si zamislimo nadomestitev na slikah upodobljenega ali v objektih in drugih delih uporabljenega živalskega s človeškim, pa najsi gre za telo, dele telesa ali kosti ali pa, denimo, če opazovalnici, ki jo je zgradil človek za opazovanje živali, spremenimo funkcijo v nadzorovanje ljudi.