LADO JAKŠA

O umetniku:
Lado Jakša je študij glasbe in umetnostne zgodovine združil v diplomski nalogi ljubljanske Filozofske fakultete na temo povezave glasbe in likovne umetnosti ter zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Ta ustvarjalni dialog ga od tedaj redno spremlja pri njegovih številnih razstavah in fotomultivizijah ob sočasno izvajani avtorski glasbi, s katerimi se je predstavil po Evropi in v ZDA. Kot umetniški fotograf je imel več kot 60 samostojnih razstav doma in v tujini, kjer redno sodeluje tudi na mednarodnih umetniških simpozijih. Piše kritiška besedila za kataloge fotografskih razstav ter esejistične komentarje in glasbene recenzije za slovenski tisk. Je skladatelj in izvajalec lastne glasbe za film, televizijo, gledališče in umetniški ples. Izdal je 14 zgoščenk. Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad in med drugim tudi dve priznanji Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije za vrhunske dosežke v fotografiji leta 2010 in 2015.

Resonance časa

Nuša Podgornik

Lado Jakša pri svojem umetniškem ustvarjanju združuje znanje in izkušnje z različnih področij. Je fotograf, glasbenik, skladatelj, umetnostni zgodovinar in zagovornik visokih etičnih meril, po katerih tudi živi. Od njih seveda ne odstopa, pa četudi ga marsikdo še vedno rad 'dobrohotno poduči', da je danes vendarle treba delovati drugače, bolj egoistično in preračunljivo, če želiš kam priti oziroma kaj doseči … A Lado Jakša gre svojo pot, skupaj z nami, ki nam je mar za boljši svet. Da se kljub temu tudi na ta način daleč pride, celo zelo daleč, nam sama zase govorita tako umetnikovo delo kot življenje, ki ne poznata niti prizadevanj za medijsko izpostavljenost, kaj šele zapredenosti znotraj socialnih omrežij. Kot ustvarjalec se zaveda, da je imel srečo, ker je začel ustvarjati v času, ko je bilo ljudem dano veliko priložnosti, da se preizkusijo in dokažejo na različnih področjih.

Strnjena in zgoščena pregledna razstava Resonance časa ob umetnikovi 70-letnici zaobjema 14 izstopajočih tem, ki smo jim lahko sledili preko številnih fotografskih razstav. S prvo, v galeriji Emonska vrata leta 1977, je Lado Jakša tako simbolično kot konkretno vstopil v Ljubljano in njeno fotografsko sceno. Z zrnatostjo klasičnega filma oziroma drobnega puščavskega peska na posnetkih kot 'ozadja življenja', na katerem veter neprestano briše sledi in preoblikuje pokrajino, je zabeležil svoje prve senčne avtoportrete kakor tudi v krajinsko partituro ujeta glasbila. Ta s svojimi bleščečimi odmevniki pogosto spiralno zaobjamejo fotografovo telo, medtem ko v drugih nenavadnih perspektivah pridobijo celo monumentalne razsežnosti; kjer prečna flavta na primer postane raketa ali celo mitraljez … Nam avtor sporoča, da stvarem in ljudem pripisujemo pomene glede na to, s katere perspektive in plati gledamo nanje? Da se z glasbo oziroma z umetnostjo tudi bojujemo, vendar za kulturne vrednote in pri tem nikogar ne poškodujemo? Da z umetniškim delovanjem in z njegovo duhovno hrano, ki jo užijemo, ustvarjamo presežke, ki nam preprečujejo drsenje v narcisistično polje, kjer se nekaterim dozdeva, da se svet vrti le za njih in okoli njih? 

Leta 1986 je Lado Jakša z razstavo v novomeški Fotogaleriji začel enega od svojih značilnih prepoznavnih projektov, ki jih nadaljuje tudi v fotomultivizijskih projekcijah, ob katerih igra svojo avtorsko glasbo na različne inštrumente v živo. Pred nami se tako odvija svojevrsten glasbeni in likovni esej v slikah – fotografijah, z močnimi simbolnimi pomeni, arhetipi, osupljivo nenavadnostjo in unikatnostjo, pa vendar nekomplicirano preprostostjo in razumljivostjo, ki zleze pod kožo in prepriča še tako zahtevne poznavalce. Ni čudno, da so sledila multivizijska naročila za celostne predstavitve mest, likovnih ustvarjalcev, literature, poezije, mednarodnih znanstvenih kongresov, ekologije, kulturne krajine … Njegove razstave namreč praviloma nastajajo ob navdihu ambientov galerijskega prostora in v dialogu z njim. V novomeškem primeru je izbral dolenjsko prestolnico, kjer je razstavljal, ter jo posebej za razstavo odslikal v svoji slogovno prepoznavni maniri, v zanj in za nas metaforično pomenljivih pogledih. Sledenje navdihu in svoji intenci ga namreč prej ko slej pripelje do tega, kar 'išče', in ponavadi še dlje. "Na čisto drugem polju sem to reč dobil, kakor sem si bil kdaj mislil," se je Lado Jakša strinjal s citatom Jožefa Štefana in z njim poimenoval tudi enega izmed ciklov fotografij, posvečenih njemu, ko je razstavljal v galeriji Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani leta 2008.

Z naslednjo pomembnejšo razstavo se je ustvarjalec predstavil v prestolnici Jugoslavije – Beogradu. Pri fotografijah v Happy Gallery leta 1988 se je odločil za estetiziran izliv slikovnega polja preko zavezujočega pravokotnega formata slike na fotografski papir. Na tej razstavi so se prvič pojavile tudi lutke, sugestivni plakati, strgani in razmočeni od zoba časa, kot jih je našel in situ, pa tudi kamnite krogle, k čemur se bo v svojem nadaljnjem opusu še vračal in opozarjal nanje v temah, kot sta na primer Medkulturni dialog in Distorzirana stvarnost. Sledijo razstave v ljubljanski galeriji Equrna in Prakapas Gallery v New Yorku leta 1989, pa v Parmi – Camera Works, 1990, Galerie Europahaus, Celovec, 1993, in likovno-glasbeni projekt Surrealistra skupaj s fotografom in glasbenikom Lucianom Clevo v Avditoriju Portorož in KUD-u France Prešeren v Ljubljani leta 1996. Dolga vijugava in ukrivljena 'čarobna paličica', ki se s svojo prisotnostjo pojavi prav tu kot enakovreden gradnik kompozicije v svoji fizični prisotnosti in senčnem odsevu, ostaja avtorjeva zvesta spremljevalka skozi ves njegov opus. Ustvarjalcu v pripomoček se pojavlja in ponuja na različnih lokacijah hkrati, kadar jo potrebuje, kot na primer da jo uporabi kot ohranjevalko svetlobe ob skorajšnji temi in njeno konico, kot vžigalico, prižiga s pojenjajočimi zadnjimi plamenčki zahajajočega sonca na fotografiji iz leta 2016.

Od leta 1996 dalje, ko je v njegovo življenje vstopila tudi njegova zdajšnja življenjska sopotnica, kot fotograf skorajda ne fotografira več na črno-beli film – fotografije občasno tonira v sepia ali modrih tonih – pač pa izključno v barvni diatehniki, in sicer zaradi vse številčnejših foto-multivizijskih projekcij, kjer je diapozitiv osnovni nosilec slike, in zaradi dejstva, da črno-beli fotografiji ni mogoče dodati realnih barv, če so ji bile te odvzete že v originalu. Še vedno je mnenja, da je dobro barvno fotografijo vsaj tako težko posneti kot dobro črno-belo, kjer se realen kolorit zaradi fotografske tehnike sam po sebi preoblikuje v paleto črno-belih odtenkov, pridobiva na sfumatu, subtilnosti chiaroscura … Pri barvni fotografiji pa je poleg likovnega, oblikovnega in vsebinskega konteksta treba upoštevati tudi kolorit in njegov karakter ter ga smiselno in tankočutno umestiti v celoto. Zato se leta 1998/99 s triptihi barvnih fotografij predstavi v Cankarjevem domu v Ljubljani in nadaljujejo se fotografova opažanja – fotovizije, ki preraščajo 'zunanjo' ikonografijo, za katero se razkriva druga, bolj intimna in osebno izpovedna od prejšnje, predvsem pa intuitivna, večplastna in angažirana glede na kopico vsebin in informacij, ki odzvanjajo v času. V triptihu Zrcaljenja piramide na primer v povsem običajnem spomeniku umetnik prepozna monumentalno piramido, v asfaltu vesolje in v luži njegovo zrcalo … Z oljnimi madeži onesnažena tla ga navdihujejo le toliko, da v odbleskih in odsevih le-teh nastajajo novi in novi avtoportreti. Tudi senčni portreti so stalnica v fotografovem opusu. Ena bolj izstopajočih je zagotovo serija tistih, nastalih na Dragonji leta 1999, in vključuje tudi akte, ki jih je, 'naključno' kot vedno, opazil v konstelaciji kamnov pod vodo. Kako v vsakdanjih stvareh zaznati ključna in presežna sporočila, govorita tudi primera iz leta 1999: Narcis, katerega profil se je izrisoval ob pogledu skozi podrto ostrešje obrambnega stolpa v Vipavskem križu, ali Partitura, ki ga je s svojimi likovno-glasbenimi grafizmi trsne strukture fotografsko in glasbeno navdihovala na gladini jezerca pod Krimom.

V tem času se je večurno delo s kemikalijami in jedkimi hlapi v fotografski temnici pri Ladu Jakši že transformiralo v računalniško 'sevanje', zato je to dejstvo marsikoga navdalo s predsodki, saj je bila fantazma fotografovega dela v temnici takrat še vedno močno prisotna in na neki način enačena z umetnikovim ateljejem. Kljub temu pa mu prostor navdiha ni nikoli pomenilo računalniško okolje, ta se je, kot vemo, dogajal drugje; v naravi, urbanem okolju, kjerkoli! Računalnik je zanj postal zgolj orodje, ki je digitaliziralo manualno delo in ga z vrhunsko tehnologijo v nekaterih segmentih celo bistveno izboljšalo in izpopolnilo. Zato med avtorjevimi fotografijami nikoli ne bomo našli računalniško spremenjenih originalov! Vedno na 'preži' za nenavadnimi pogledi, izzivalnimi zornimi koti, ki izključujejo montažo ali dvojno ekspozicijo, na sledi za skritimi in skrivnostnimi ambienti, detajli, simbolnimi pomeni oblik in stvari Lado Jakša zavestno postavlja fotozrcalo, saj, kot sam pravi, z njim simbolno reflektira svoj pogled skozi različne filtre lastnih razmišljanj, fantazij, zaznavanj in poudarja, da se naš pogled na stvari okoli nas ostri s pogledom na sam pogled ter da se skozi zaslonko naših lastnih misli s posnetki zaustavlja čas. Ali kot pravi Ivan Cankar v Enajsti šoli pod mostom: "Očem, ki iščejo, srcem, ki verujejo vanje, se kažejo čuda ob vsakem pogledu, ob vsakem koraku," kar bi zagotovo lahko aplicirali na fotografsko ustvarjanje Lada Jakše. In prav Ivanu Cankarju v spomin se je umetnik na razstavi na Vrhniki leta 2007 v njegovem – Cankarjevem domu predstavil z bolj sofisticirano in razširjeno različico Konkavno konveksnega, kot smo jo videli leta 2004 na avtorjevi razstavi v galeriji K&K v Avstriji. Tu se je posvetil pogledom, ki se razpirajo v času kot ribja očesa; okroglim in kroglastim formam, ki jih na Vrhniki in njeni okolici ni tako malo: oboki, svodi, izvirno Malo in Veliko okence …, kakor tudi pogledom, ki v 'galerijah' vetrobranskih in izložbenih stekel nenehno zrcalijo razplastene in deformirane podobe časa. Na tej razstavi so ga zanimali tudi robovi in vogali, kot da bi slutil, da se velike spremembe dogajajo prav tam.

Cikel Aluzije, ki skupaj z Zamaknjenimi pogledi predstavlja dva večja sklopa fotografij, narejenih z odsevno aluminijasto folijo, zmore v gibanje zaobjeti cel niz trenutkov časa. A od tu je le še korak do Svetlopisov, Galerija Furlan, Ljubljana 2008, in Fluidne partiture jazza, Cankarjev dom Ljubljana, 2016, kjer je avtorjevo premikanje in gibanje fotoaparata primerljivo s slikarjevo potezo oziroma pri fotografiranju glasbenikov z energičnostjo gibov, kot se med muziciranjem premikajo inštrumentalisti in kar z izpihi izžarevajo pihalci. Ves čas pa se dogaja tudi Medkulturni dialog, angažirana tema avtorjevih fotorazmišljanj: Nasilje 2002, Kulturni center Srečka Kosovela, Sežana; Resonance časa, Galerija Pavlova hiša, Gornja Radgona, 2003, Avstrija; Mednarodni likovni simpozij, 2004, 2005, Kultur und Congress Center Beljak; Dialog brez dialoga, Mesec fotografije, Ljubljana, Galerija Mikado, 2008 …, ki se prekriva z Distorzirano stvarnostjo: ZDSLU, Ljubljana, 2013. Oglaševani 'srečni in uspešni mladi' ljudje, razgaljena telesa, moda – ikone današnjega časa; identifikacija za vse sloje in izobrazbene strukture je zakon. Najbolj razširjena in čaščena globalna vera, za katero se zapravlja in dela. V poplavi erotizirane in njej sorodne propagande, ki sporoča, da bi se lahko imeli še bolj fajn, kot se imamo, Lado Jakša opozarja na zlorabljena in zmanipulirana telesa, na igrice, tudi politične, ki jih kot fotograf beleži med plakatnimi 'maskami', razobešenimi po drevesih, kandelabrih, električnih omaricah in še čem v času volitev. Seveda ga likovno najbolj pritegnejo tiste, ki jih mati narava v skladu z vsesplošno farso tudi sama obdela: razmoči, odlepi, natrga, naguba …, pa tiste prelepljene, ki skrivajo svoj pravi obraz, in tiste, v katerih je prepoznati razpadanje fasade zunanjega blišča. Morda kot kontrast temu, pa tudi v razmislek, so se zadnja leta v fotografskem opusu Lada Jakše začeli pojavljati drugačni motivi nenavadne estetike, svetlobnosti, modrine in izjemne, skrbno dozirane globinske ostrine. Ker gre za motive – naj si še enkrat sposodim misel Ivana Cankarja – ki jih srečujemo na vsakem koraku, ob vsakem pogledu, sem jih sčasoma začela imenovati Prezrti pogledi (Finžgarjeva galerija, Ljubljana; Mesec fotografije, Bratislava, 2015, Slovaška). Za njihovo dozdevno 'nezanimivo' podobo v prvem planu se v vseh naslednjih, likovnih in simbolnih, odstirajo prave modrosti vsečasja. Že res, da so s stališča globalne percepcije tovrstni motivi kot taki nezanimivi, ker ne opozarjajo nase, a ko odmislimo 'surovo realnost prvega plana', presenetijo s svojo izjemno dragocenostjo. Podobni so ljudem, ki jih je družba izrinila na obrobje, jim vzela delo, pravice, dostojanstvo in moč, zato so fotografije Prezrtih pogledov posvečene prav njim, Prezrtim ljudem in prezrtim skrivnostim narave.

Ker umetniki običajno svoja dela ustvarjajo pred časom, ki bi jih tukaj in zdaj zares doumel, njihova dela žal pogosto ostajajo nerazumljena v 'zakodirani' shemi konkretnega časa, v katerem živimo. Lahko bi trdili, da gre za dokaj natančna zaznavanja, še posebej, če opus Lada Jakše pogledamo s časovne distance, skozi prizmo prostora in časa. Ne glede na to, da mi je umetnik že kakšno leto in pol pred newyorškim enajstim septembrom zaupal dramaturgijo multivizije z naslovom Amerika ni samo Amerika – ta se je realizirala šele na zaključku njegove fotografske delavnice v avstrijskem K&K marca 2001 – kjer si je kot rdečo nit diaprojekcije zamislil uporabo posnetkov katastrofičnih ruševin nekega 'novograjenega' kompleksa ameriškega downtowna, ki ga je fotografiral leta 1989, kot umetnostna zgodovinarka ne morem, da ne bi na njegove fotografije znotraj likovnokritiškega okvira gledala tudi ikonološko in ikonografsko ter predvsem skozi umetnikova sonihanja, skozi Resonance časa.