RAZSTAVA

O umetnikih:

Jasna Samarin je bila rojena 19. januarja 1966 v Ljubljani. Obiskovala je gimnazijo Ivana Cankarja v Ljubljani in potem študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu. Diplomirala je leta 1989. Kot štipendistka francoske vlade je med letoma 1990 in 1991 študirala na Beaux Arts v Parizu (ENSBA), med letoma 1989 in 1992 je nadaljevala tudi podiplomski študij slikarstva na ALUO v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu. Od prve samostojne predstavitve leta 1989 v Kulturnem centru na Reki (Hrvaška) je imela okoli trideset samostojnih razstav doma in v tujini. Prav tako je sodelovala na mnogih domačih in mednarodnih skupinskih razstavah vse od leta 1988. Od leta 1989 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Bila je večkrat nagrajena: leta 1991 je prejela pohvalo francoske vlade v Parizu, leta 1992 odkupno nagrado na ex-tempore v Piranu, leta 1995 odkupno nagrado Mestne občine Ljubljana in v letu 2007 častno nagrado na Majskem salonu ZDSLU. V razvijanju osebno razpoznavne likovne poetike deluje na področju klasičnega slikarstva. S kolaži in oljnimi tehnikami spreminja črno-bele fotografije narave v umetnine, ki se nahajajo v nekaterih pomembnih zbirkah. Živi in ustvarja v Hruševem.

Zvonko Čoh je bil rojen 7. avgusta1956 v Celju. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku in nato opravil še specialistični študij pri profesorju Štefanu Planincu. Že med študijem se je začel ukvarjati z ilustriranjem in umetniškim animiranim filmom. Je avtor in soavtor več risanih filmov (Poskušaj migati dvakrat, 1981 – soavtorstvo z Milanom Eričem, Poljubi mehka me radirka, 1984). Z Milanom Eričem sta tudi soavtorja prvega slovenskega celovečernega risanega filma Socializacija bika (1999), za katerega sta prejela nagrado Prešernovega sklada. Za svoje delo je leta 1983 prejel nagrado zlato pero Beograda, Levstikovo nagrado (1988, 1999), leta 1995 priznanje Hinka Smrekarja in leta 2002 nagrado Hinka Smrekarja ter dve plaketi Hinka Smrekarja (2006, 2010), leta 2003 nagrado Najlepša slovenska knjiga za otroke in leta 2004 ter 2011 nagrado Izvirna slovenska slikanica. Leta 2004 je bil uvrščen na častno listo IBBY – IBBY Honour List v Cape Townu. Deluje na področju umetniškega animiranega filma, vizualnih komunikacij, stripa in ilustracij. Od decembra 2015 do februarja 2016 je imel v Mestni galeriji Ljubljana pregledno razstavo. Živi in ustvarja v Hruševem.

Od teme k svetlobi, od svetlobe k temi

Tatjana Pregl Kobe

Naslov razstave Odtisnjeni fragmenti je napotek in zavajanje hkrati, ponuja možnost konkretnih ali prostih asociacij ter večpomensko branje posameznih podob ali iz fragmentov nastale celostne umetnine dveh avtorjev. Načelo njunega skupnega delovanja sta tema in svetloba, Jasno Samarin vodi likovna pot v ciklu devetih slik od teme proti svetlobi, Zvonka Čoha v dvanajstmetrskem mozaičnem reliefu od svetlobe proti temi. Izvedbeno sta jima skupne lesene deske z zarezami, ki v kamnolomih ostajajo kot odvečni kolateralni produkt pri rezanju kamna z diamantnimi rezalniki. Pri svojem delu sta jih za osnovni motiv uporabila oba, ona za odtise v prahu iz kamnoloma, on kot lesorez za ponavljajoče se odtise na svoji slikovni površini. Njuni odtisi so kot ponavljajoči se minimalistični elementi, podobni poetičnim kodam, ki ju v povezavi z njuno značilno avtorsko poetiko povezujejo v različni pripovedi: Jasno Samarin v ciklu slik Nokturno in Zvonka Čoha v celostenskem reliefu Bela sled. Pri obeh gre za samoizpraševanje in konceptualni izziv. Osnovni namen obeh njunih monokromnih stvaritev je posredovanje duhovne čistosti, pri čemer lahko umetnika z zamejitvijo na (skoraj samo) eno barvo raziskujeta (s)pokojnost lastne simbolne abstrakcije.

Abstraktne slike Jasne Samarin so z različnimi asociativnimi motivi iz narave sestavljene iz vertikal in horizontal, pri čemer umetnica svoja intimna občutja ponuja vživetju gledalca. Ko je Piet Mondrian s študijami dreves vedno bolj abstrahiral podobo v serijo vertikal in horizontal, med katere je vstavljal barvne pravokotnike in tako iz podobe drevesa dobil abstraktno sliko, je težil k univerzalni podobi. K sliki, osvobojeni prepoznavnosti. Razbitje podobe drevesa iz njegove pojavnosti v univerzalen abstrakten jezik je bilo izrazito radikalno dejanje proti ustaljenemu redu in starim vzorcem, ki stojijo na poti napredku in jih je zato treba odstraniti. Nasprotno pa v abstrahirano krajino (tokrat) horizontalnih linij prinaša Samarinova berljiva znamenja in sledi, s katerimi vabi v pokrajine svojega najintimnejšega sveta. Ko slikarka razrezane fotografije poustvari s tradicionalnimi sredstvi na slikovnem nosilcu, podobam odvzame karakter posnetka. Čeprav je motiv prepoznan, slikarka ne upodablja več realnega sveta, saj je slika nastala zaradi njene domišljije. Podobe reducira na najosnovnejšo obliko, s čimer se pozornost zvrne na uporabljene materialne elemente: barvo, obliko, teksturo in celo na proces izdelave umetniškega dela. S premišljenim sestavljanjem razrezanih fotografij, trakov in poslikav slikarka sugestivno vabi v svoje intimne pokrajine. Brezkompromisno odpira svoj lasten, vizualno čist slikarski jezik. V navidezno abstraktne slike vrača pomen: odtise zarezanih desk projicira na svoje dojemanje sveta in vpenja v lastno slikarsko izkušnjo. Od teme potuje proti svetlobi.

Spoj tradicionalne črno-bele fotografije s klasičnim slikarstvom je bil pri Jasni Samarin vrsto let unikaten, njen tokratni niz slik Nokturno pa je s pretanjeno ujetimi monokromnimi posnetki hkrati tudi meditativen. A zakaj bi danes sploh še hoteli fotografirati v črno-beli tehniki, če pa je svet poln barv in digitalni fotoaparati lahko ujamejo trenutek, takšen kot je? Zato, pravijo veliki fotografi (kot so Ansel Adams, Sally Mann, Sebastião Salgado ali Peter Lindbergh), ker šele tako najbolje pokažemo, da svet ni črno-bel, ampak poln čustev, ki so pomembnejša od barv. Poln je globine neznanega, ki ji vlada čudovita tema. Poln je oblik, ki poveličujejo svetlobo. Poln je tišine in glasbe. Glasba, zlasti klasična, organsko vzbuja občutek prijetnega, ugodja, lepote. Poln je harmonije, ujete v odtise stopinj v mivki na morski obali. Ko galeb zajadra pod nebo, da dojame to lepoto. Nokturno Jasne Samarin je na stotine fotografij s prefinjenimi odtisi desk z zarezami, odvrženih v kamnolomu in upodobljenih na njenih slikah. Nokturno je v slikarki sami. Je rana v razpuščajoči se temi, prekrita z nežnostjo dotika mehkobe najdrobnejšega peska, je tanka rdeča črta življenja, razpeta na dnu osrednje slike, je neslišna melodija, ki se pne proti svetlobi. Je hrepenenje in žarek čiste svetlobe, h katerima stremi umetnica: tihi nokturno, vpet v prostor tišine med minimalistično zaznanim zvenom barv ter mehkimi šumi oblik.

Reliefni kolaž Bela sled Zvonka Čoha je atlas črno-belega bogastva, ki ga je ustvaril umetnik z neizmernim veseljem do ustvarjanja in življenja. Vendar, ko gledalec v nekem trenutku prepozna ponavljajoči se motiv slike in ugotovi, da le-ta izvira iz že obstoječega dela, slika v njem sproži vprašanje o originalu in posnetku, o pomenu in umetniškosti dela. Odtisi se kažejo kot ritmično ponavljajoči se simboli, povezani z mnogimi umetniškimi konteksti. Tokratni »ready made« gradniki Čohove umetnine so lesorezi iz zarezanih desk kot odpadli material iz lipiškega kamnoloma, hkrati z linorezi in štampiljkami, na katerih so bile že kdaj prej uporabljene figure. Naloga umetnosti seveda ni, da dokumentira svet okoli sebe, a v samem življenju je bilo od nekdaj tako, da če se nekaj razbije in uniči, se lahko ponovno zgradi in ustvari.  Osnovno načelo v alkimiji je bilo, da se določena snov povrne v materijo tako, da se odstranijo vse značilnosti. Šele potem se lahko zgradi nova snov in se ji dodaja želene lastnosti, dokler ne postane kamen modrosti. Alkimija (arabsko al-kimia = umetnost preoblikovanja) je bila v srednjem veku eksperimentiranje s primitivnim kemijskim znanjem in tehnologijo ter hkrati vrsta filozofije, katere namen je bil odkriti najvišjo modrost in nesmrtnost. Seveda pri Čohovem reliefu, sestavljenem iz kolažiranih papirnih plošč, ne gre za tak postopek. Dejstvo pa je, da gre pri njegovem reliefu Bela sled prav tako za ritual preoblikovanja in spoznanje, da slikar le v umetnosti vzneseno biva v odkrivanju sveta. Kot bi v abstrahirani krajini črt, pravokotnikov, čistih barvnih ploskev našel izvirne pokrajine in jih z velikim mojstrstvom vpenjal v lastno slikarsko izkušnjo ter s tem omogočil gledalcu spust v svoj lastni svet, svet identitete in modrosti.

Odtisnjeni motivi s prenosom v območje umetnosti dobijo povsem drugačne likovne, pomenske in simbolne vrednosti. Zato multiplicirano ustvarjen kolaž ni samo sestavljanka novih oblik, temveč gre pri tem tudi za lepljenje in sestavljanje trenutkov, pomenov, asociacij in zgodb. Pri kolažu, ki ga na tej reliefni podobi zaznamo le z otipom ali, če smo pozorni, s komaj zaznavno senco, gre za le tu in tam zaznano lepljenko kartonskega odtisa na osnovi slikovnega nosilca. Namesto linearnega branja od gledalca največkrat zahteva poglabljanje v več plasti pomenov ter pogled z različnih zornih kotov. V tej monumentalni podobi, ki je univerzalni jezik sveta, ni migotanja, ne čečkarij, ni presenetljivih presenečenj, ne šaljivosti. Ni plesa barv, črt in hudomušnih kontekstov. Dinamičnost gibljivih slik, ki dominira v Čohovih različnih obdobjih, načinih in principih njegovega dela, je tu odsotna, srečevanje vseh likovnih elementov je umirjeno. Funkcija monumentalne reliefne podobe Bela sled ni niti, da potrdi, niti, da zanika, ampak da z mrežo različnih odtisov predstavi pot življenja. Od rojstva do smrti. Od svetlobe do teme.

Na potovanju po slikah od teme k svetlobi Jasne Samarin in od svetlobe k temi Zvonka Čoha zlahka dojamemo, da se za barvami včasih skrivamo, včasih pa se z njimi sporazumevamo. In vse postane tako preprosto, kajti svet nikoli ni popolnoma črn in tudi ne čisto bel. Ampak je nekje vmes.