RAZSTAVA

O umetnikih:

Akademska kiparka Nika Šimac je diplomirala na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah leta 2007, leta 2011 pa je opravila diplomo specializanta. Udeležila se je mnogih skupinskih razstav (La Biennale di Venezia, Arhipelag, Trans-forma, Auswandern, Bindu itd.) in Ex tempor v Sloveniji in Italiji. Poleg številnih razstav je avtorica vedno bolj prisotna v prostoru tudi z javnimi kipi, ki se nahajajo tako pri nas kot v tujini. Med njimi bi lahko izpostavili delo, ki je nastal ob 100. obletnici rojstva slovenskega pesnika Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora v Grgarju in Aleksandrinko v novogoriškem mestnem parku.

Slikar Miran Cencič je zaključil študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Magisterij je opravil iz restavratorstva, ki ga je ob delu opravil na zavodu za kulturno dediščino. Večkrat je sodeloval na skupinskih razstavah. Izvedel je tudi nekaj performansov, v katerih se je pokazal kot drzen, pogumen in neobremenjen performer. Živi in dela v Novi Gorici.

Klavdija Figelj

TANTASAN

Beseda tantasan v narečju Breginjskega kota pomeni včasih. Umetnica, kiparka Nika Šimac, si jo je sposodila za ponazoritev umetniškega ustvarjanja, v katerem je sama v vlogi medija, skozi katerega prehajajo ideje, ki pa se le včasih uresničijo kot umetniško delo. V bistvu samo takrat, ko je umetnica fizično in mentalno pripravljena; ko uspe doseči določeno stopnjo koncentracije in je tehnično izpopolnjena, kar vse kaže na prehod v polje obrednega.

Obredje razume v smislu blagodejnosti za skupnost ter kot sestavni del posameznikove duhovne biti. Kot umetnico jo zanima kolektivno nezavedno ter arhetipi, ki so si podobni v različnih kulturah na različnih koncih sveta. Do njih prihaja, ko se poveže z naravo, v enosti z njo, moč umetnosti pa ji na tem mestu pomaga, da se silnicam odpre, jih poetsko-estetsko poustvari, umetnost ji vrača s terapevtskim učinkom.

S svojo prostorsko postavitvijo ustvarja duhovni prostor. Zasnovala jo je posebej za novogoriško Mestno galerijo. Sestavila jo je iz treh med seboj povezanih delov. Senat prednikov, postavljen med stebre galerije, sestavlja sedem kipov, ustvarjenih iz lesa topole, ki je bila posekana ob gradnji Eda centra. Kipi v mešani tehniki (les, beton, stare obleke, morski kamen, oljenka, vrv, ogenj) v prostor prikličejo prednike in ga razsvetljujejo. Osrednji krožni obod galerije zasedajo repinci, veliki listi zdravilne rastline repinec. Rastline so vidonom – šamanom pri obredu pomagale preiti v drugo stanje duha, da so lahko leteli v podzemlje ali v nebesa ali pa v vmesni svet, pač glede na nalogo, ki so jo morali opraviti. Navadno so v drugem svetu iskali izgubljeno dušo ter, da bi jo pripeljali nazaj, zanjo morali opraviti daritev. Če so višje entitete sprejele daritev, je človek ozdravel. O tovrstnem letenju avtorica govori tudi v delu Vidonov let, ki vsebuje liste psihoaktivnih rastlin iz naše okolice. Avtorica jih je uokvirila kot sliko ter ustvarila krila, ki nas po svoji monumentalnosti in barvni skali lahko vodijo celo do čudovitih kril angelov na Cavallinijevi Poslednji sodbi v rimski Santa Maria in Trastevere. V središčnem delu galerije – duhovnega prostora visijo in se gibljejo frlini, vsak od njih s tremi peresi, zataknjenimi v drevesno šiško. Frlini po staroverski praksi, kot jo razlaga etnolog in preučevalec staroverstva Pavel Medvešček, odganjajo zduhce prednikov. Obredni prostor je ustvarjen.

Nika Šimac, največkrat v soustvarjalnem aktu s slikarjem Petrom Mignozzijem, odkriva pomembnost in magičnost v soustvarjanju z naravo – naravo v Jungovem smislu, ki kot čista in nepokvarjena predstavlja arhetip. Njene raziskave temeljijo na iskanju točke ravnotežja med osebno kreativnostjo ter soočanjem s popolnostjo naravnih elementov. Sama pravi, da so umetniška dela in dejanja premišljeno usmerjena k razkrivanju kolektivnega nezavednega v prvobitni obliki enosti.

ALADIN IN NJEGOVA KONTEMPLATIVNA SLIKA

Izbrana dela Mirana Cenciča v intimni, pridušeni svetlobi poustvarjajo umetnikovo raziskavo notranjih, introvertiranih krajin. So odmev nečesa, kar je skrito v globini in do česar pride avtor preko procesa sanj. Gre za podobe, ki se mu vtisnejo v spomin na krhki točki med spancem in stanjem budnosti. Če je njegovo psihično stanje umirjeno, se za zaprtimi očmi pojavi peščena struktura ali, kot jih sam imenuje, kozmični elektroni, ki se začno združevati v večje skupine, madeže, naposled v slike s podobami. Te podobe ga povlečejo k sebi in zapletejo v lastni vrtinec.

Podobno nastaja umetnikov ustvarjalni proces. Začetek je vsem slikarjem enak: avtor pred belim platnom. Cencič začenja z nanašanjem zaplat, ki se povezujejo v skupine, dobro uspele parte slike pokrije z lepilnim trakom in dela na preostali površini naprej, obrača platno za 90 in 360 stopinj, in ko uvidi, da je v sliki »nekaj živega postalo« – da je vanjo prodrla svetloba ali da je preprosto zazvenela –, pomeni, da je dokončana. Ko v sliki, v katero se rad čustveno zaplete, najde spomin, so možgani zadovoljeni. Prepričan je, da so najlepše tiste slike, ki nastanejo same. Platna razkrivajo pokrajine, ki obstajajo, vendar v nam neznanih krajih in v nam neznanih časih, so nekakšne prapodobe, spomini, arhetipi pozabljenega, a hkrati najdenega. V tem smislu se v sliki skriva čas, mnoštvo latentnih resničnosti. Avtor jih poimenuje mesnate krajine, kar je aluzija na biblijski izraz »in beseda je meso postala« in nas vodi do temeljnega vprašanja, ki je medieviste in teologe ves čas najbolj vznemirjalo, in sicer, ali je mogoče prek vidnga uzreti nevidno.

Slikarska tehnika, ki jo pri tem uporablja, je jajčna tempera z lazurnimi nanosi. Z lakom doseže, da je slika zamrznjena, ločena od tega sveta in pripadajoča drugemu, mističnemu svetu. Slike nastajajo mesece, stran od dnevne ali umetne svetlobe, v poltemi ali celo temi. Svetlobni in barvni učinki, ki jih avtor doseže, so izjemno delo, ki se pred gledalcem razprostira počasi in kliče po intimnem odnosu.

Miran Cencič nam že od svojih akademijskih slik dalje jasno govori o bogastvu vidnih-nevidnih doživljajev in dražljajev, v njegovem ateljeju pogosto veje duh Wasilija Kandinskega, ki pravi, da vse oblike življenja osmišlja kozmični duh, ki je v vsaki stvari in oddaja zvoke; na človeka učinkuje na pozitiven ali na negativen način, odvisno od človekove notranje naravnanosti. Podobno se gledalcu odziva tudi umetnina. »Svet zveni. Svet je kozmos duhovno delujočih bitij. Tako je mrtva snov živi duh.« V filozofiji o fenomenologiji zaznave do potankosti razmišlja Maurice Merleau-Ponty. Govori o sivini ob zaprtih očeh, ki nas neposredno obdaja, o zvokih polsna, ki odmevajo v glavi in naznanjajo to, kar bi lahko bilo čisto čutenje.

Slikar Miran Cencič, ki naj bi se na pričujoči razstavi prikazal odet v glino ter v podobi Aladina s čudežno svetilko, ima tudi kot performer svoj historiat, edinstven v slovenskem umetnostnem kontekstu. Spomnimo se njegovega novogoriškega performansa (v sodelovanju s pesnikom Tomijem Vrečarjem) iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem se je dal javno prebičati ter tako izpostavil svoje telo v smislu »to je moje telo, ki se daje za vas«. Aladinovska pojava bo gotovo bolj duhovita, vsekakor pa razbremenjujoča napetosti, ki jo obiskovalci običajno čutijo ob srečanju s sodobno umetnostjo.

Umetnost Nike Šimac in Mirana Cenciča na tem mestu pride do sotočja. Obredno, naravno, šamansko se zlije z mistiko ter nekdanjimi časi in prostori, ki nam nalagajo dolg, da ga v naših življenjih odslužimo. Takšen je nauk.