VLADIMIR LEBEN

O umetniku:
Vladimir Leben (1971) je odraščal v Sevnici, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter Akademijo za likovno umetnost je obiskoval v Ljubljani. Sodeloval je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med odmevnejše sodi projekt Galapagos. Je soustanovitelj Muzeja premoderne umetnosti. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z animacijo in ilustracijo. Je dobitnik prve nagrade za animacijo na 10. Festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2007 in prejemnik priznanja Hinka Smrekarja na 10. Slovenskem bienalu ilustracije leta 2012. Leta 2014 je režiser Amir Muratović za RTV Slovenija v okviru serije Zapeljevanje pogleda posnel njegov portret. Živi in dela v Ljubljani.

Slike in prilike

Brane Kovič

V zatohlem okolju naše podalpske province, še vedno prekrite z ideološko meglo »sodobne umetnosti«, reducirane na derivate konceptualizma in demagoško sklicevanje na tim. novomedijske prakse, velja ukvarjanje s slikarstvom za stvar preteklosti, še posebej, če se slikar ni odrekel figurativnosti in figurabilnosti. Zdi se, da so invencija, domišljija in métiersko znanje nezaželeni, produkcija oblik in podob narativnega značaja pa slepa ulica, ki se ji je treba na vsak način izogniti. A praksa v kulturno razvitejših (in s tem tudi tolerantnejših) okoljih razkriva obstoj številnih vzporednih poti, ki so hkrati kompleksne in sugestivne, prežete z novimi imaginariji in artikulacijskimi paradigmami, ne glede na to, ali nadgrajujejo klasične motivne sklope ali izumljajo nove ikonografske vzorce. Drugače povedano, sodobni svet in bivanjsko resničnost je še zmerom moč reflektirati tudi na slikarski način, drzno in provokativno, duhovito in nekonvencionalno, analitično in subjektivno, v žlahtnem duhu humanističnega izročila in kritične distance do že videnega in povedanega.

Vladimir Leben s svojimi slikami razpira širok tematski in motivni spekter artikulacijskih možnosti novodobne figuralne govorice, ki temelji na pluralnosti narativov in njihovih interferenc. Z izjemno domišljijsko iznajdljivostjo in métiersko spretnostjo sestavlja vsebinsko bogate in likovno dognane slikarske kompozicije, ki jih pogosto niza v ciklične variacije in kromatske permutacije v relativno arbitrarnih registrih, tako da njegove podobe še bolj odstopajo od normativov realističnega diskurza. Ne zanima ga namreč odslikavanje fizične pojavnosti oseb in predmetov, ampak se osredotoča na pripovedne in simbolne razsežnosti upodobitev, za katere marsikdaj najde iztočnice v preprostih, tako rekoč anekdotičnih dogodkih in pojavih, ki jih likovno suvereno nadgradi v izvirne, večpomenske izjave in metaforične sintagme. Zgodbe oziroma vsebine, ki jih Leben vnaša v svoje upodobitve, so z vidika literarne zvrstnosti najpogosteje prilike ali parabole, torej tiste oblike pripovedi, ki v nasprotju z basnimi bolj kot na razum učinkujejo na čustva ter poduk namesto iz negativnega razpleta izpeljejo iz pozitivnega vzgleda, empatije in identifikacijske drže. Sporočanje skozi parabolo je načeloma kodirano, uporablja različna retorična sredstva, specifična za vsak primer posebej, podobno kot basen pa je lahko ironično, hudomušno in hkrati moralično, ne nujno vzvišeno in pokroviteljsko. Prilike v verzih ali prozi so vzhodnjaškega izvora, še iz predkrščanskih časov, čeprav so najlepše in najbolj znane svetopisemske, predvsem novozavezne (iz Kristusovega javnega delovanja in prosvetljevanja), a tudi novejšega datuma tako v svetovni (Goethe, Schiller) kot v slovenski književnosti (Prešeren, Gregorčič, Aškerc, Župančič). Medtem ko v basnih največkrat nastopajo živali s človeškimi lastnosti, v prilikah pa ljudje, se v slikarstvu Vladimirja Lebna pojavljajo oboji, zdaj eni, zdaj drugi ali pa skupaj (na primer, v seriji na temo lova). Seveda vsako upodabljanje posamezne konkretne živali lahko aludira na njihov simbolni pomen znotraj različnih kulturnih tradicij, toda umetniška svoboda in imaginacija včasih spodneseta konvencionalno simboliko in ji zoperstavita individualizirana pomenjenja, izhajajoča iz konteksta reprezentacije, kakršno določa izbrani narativ ne oziraje se na simbolno izročilo. V kolikor je slednje vseeno imanentno prisotno, največkrat ni intencionalno, ampak prej posledica vpisanosti v kolektivno nezavedno, v mrežo arhetipov in emblemov. Ko na sliki prepoznamo, na primer, psa, nam takoj sproži asociacije na niz pomenov, ki so mu jih pripisovala posamezna ljudstva v svojih verovanjih in mitologijah, med katerimi gotovo najbolj izstopa njegova vloga psihopompa, človekovega vodnika skozi temo onostranstva, neznanega podzemnega sveta, v katerem vladajo htonična ali lunina božanstva (recimo, v podobah Anubisa, Kerbera, Totha, Hekate, Hermesa, če se omejimo le na stare Egipčane in Grke), prav tako kot je zvest spremljevalec svojega gospodarja v tuzemskem življenju. V slikarskih prilikah Vladimirja Lebna je sicer v ospredju pes kot čuteče bitje, človekov sogovornik in njegov alter ego, ki uteleša enake značajske lastnosti in prevzema ravnanja oziroma situacijske odzive, ki ga popolnoma izenačujejo z obnašanjem ljudi. Razlikovalni semantični šum avtor med drugim vzpostavlja tudi z naslovi slik, ki so lahko besedne igre (na primer, v nizu štirih del, od katerih je na vsakem napisan zlog, iz teh zlogov pa s pravilno razvrstitvijo v zaporedje nastane beseda Orthodogs, homonim pridevnika orthodox, ki v angleščini pomeni pravoveren, pravoslaven, a tudi običajen, splošno priznan – morda je prav v zadnjih dveh pomenih paradoks Lebnovega slikovnega niza: čisto običajni psi dejansko niso to, kar naj bi bili na prvi pogled, ampak imajo nadrealni pridih zaradi atributov (trnkov v smrčkih), nepovezanih z ustaljenimi predstavami o psih (še značke na njihovih telesih in v ozadjih krožne oblike, ki aludirajo na svetniški sij). Prav tako pomensko bogata je simbolika medveda, še enega Lebnu ljubega živalskega motiva. Tudi medved je, podobno kot pes, povezan z nočjo in luno ter zato z onostranstvom, v grški mitologiji spremlja Artemido, alkimisti so mu pripisovali vez z nagoni in s črnino kot barvo prasnovi; lahko je tudi prijazen varuh, naklonjen človeku, pooseblja tudi modrost in moč narave. Medvedi na Lebnovih slikah so večinoma dobrodušni veseljaki, ne glede na to, ali so upodobljeni sami ali v lovskih zgodbah in drugih živalskih združbah – humorni podtekst, ki ga umetnik artikulira s sofisticirano formalno govorico, se zdi samoumeven, vendar ne sam sebi namen, vedno se lahko spreobrne v svoje nasprotje, v zelo resen, celo tragičen vidik resničnosti, ki jo živimo, njenih zagat in protislovij. Drugače povedano, Vladimir Leben ne preslikava realnega sveta, ampak na metaforičen način izreka njegov obstoj v paraboličnih podobah, ki jih sproti izumlja in jim skozi subjektivno optiko daje občečloveški pomen.