RAZSTAVA

Večno mladi Ciciban

Sedemdeset let otroške literarne, poljudne in zabavne revije*

Petra Tihole

Danes si je skoraj nemogoče predstavljati, v kakšnem času se je rodil Ciciban, najstarejša slovenska revija za otroke, ki izhaja že sedemdeset let in so jo v vseh teh letih soustvarjali številni sodelavci, mnogi vrhunski avtorji in ilustratorji. »Na Štajerskem in Gorenjskem kupi pepela na šolskih dvoriščih, kjer so goreli slovenski abecedniki in učbeniki za ljudsko šolo, v šolskih knjižnicah prazne police. Vračali so se partizani in partizanke, preživeli iz koncentracijskih taborišč. Po cestah invalidi, šepavi, slepi; ljudje še bolni od strahu in smrti in praznih upov,« lahko preberemo v zapisu Kristine Brenkove, legendarne prve urednice Mladinske knjige, pod okriljem katere je zaživel Ciciban.

»Samo predstavljamo si lahko, kaj je v vsesplošnem pomanjkanju pomenilo otrokom, da so imeli svojo revijo. Mesečnik na dvajsetih straneh in to z barvnimi ilustracijami,« nas zato spomni sedanja urednica Cicibana Slavica Remškar in doda, da je bil za otroke prvih povojnih desetletij, časa ne le brez računalnikov, ampak še desetletja tudi brez televizorjev, knjižnica v malem: »Predvsem pa sta si ga lahko privoščili vsaka šola in vsaka družina.«

Ob vsem tem ne preseneča, da je imel Ciciban, ki je ime dobil po otroškem liku iz pesmi slovenskega pesnika Otona Župančiča, ta je ime Ciciban sicer izbral za ljubkovalno ime svojega prvorojenca, v šolah in tudi vrtcih dolga leta vlogo skoraj edinega in skoraj obveznega dodatnega učnega gradiva. Učbeniki so bili takrat namreč precej pusti in še malo jih je bilo. 

Že v prvem letu izhajanja je imel Ciciban 80 tisoč naročnikov, pozneje se je naklada gibala okrog 70 tisoč izvodov. »Ker je prva številka Cicibana izšla takoj po narodnoosvobodilni vojni, je ta predvsem v prvih letih seveda prinašal veliko partizanskih zgodb, pa tudi nekaterih drugih motivov iz tedanjega vsakdanjega življenja: delovnih akcijah, gradnji zadružnih domov, železnic, parkov ...« pravi Remškarjeva. Že takrat so se v reviji pojavljale tudi basni, pa zabavna didaktika, naravoslovne teme, enigmatika …

V poznih petdesetih letih je bilo v reviji opaziti fascinacijo nad vesoljem, tehniko, veliko je bilo zgodb in pesmi o živalih. Otroci so se lahko ob Cicibanu podučili celo o pojmih, kot sta kapitalizem in socializem, pa o tem, kaj je tekoči trak, kako si narediš uro ali železnico, kaj so umetni sateliti … V začetku osemdesetih, v uredniškem obdobju Boža Kosa, pa je Ciciban doživel pravi bum in naklado skoraj pravljičnih 100 tisoč naročnikov. Naravoslovec, karikaturist, humorist in nadarjen didaktik je stavil zlasti na poljudna, poučna in zabavna besedila in jih bogatil s svojo duhovito stripovsko ilustracijo.

Za številne bralce so najdragocenejši spomini na prijateljevanje s Cicibanom povezani ravno z ilustracijami. Irena Matko Lukan, ki je kar trinajst let urednikovala reviji Ciciban, pravi, da je to razumljivo, saj je revija že od samega začetka izhajanja namenjena prvim korakom otrok v svet leposlovja in kakovostne ilustracije: »Otroci lahko podobe 'berejo' sami, pravljice, pesmi in uganke pa jim (vsaj v predšolskem obdobju) posredujemo odrasli: starši, dedki, babice, vzgojiteljice in učiteljice … Gre za skupno dejavnost, v kateri otrok razvije odnos do umetnosti (in tudi do poljudne znanosti), hkrati pa se ob druženju s Cicibanom stkejo vezi, ki ostanejo pomembne za vse življenje. Tako ni čudno, da se ob omembi Cicibana prebudijo ljubeča čustva, najlepši spomini in da ponovno vstopimo v svet domišljije.«

Že ustanovitelji, med katerimi so bili med drugim prvi urednik Josip Ribičič, pisatelja Oskar Hudales in Albert Širok ter Kristina Brenkova, so si zaželeli, da bi čim več otrok prišlo do čim boljše literature in ilustracije. Danes bi res težko našli slovenskega pisatelja, pisateljico, ilustratorko in ilustratorja, ki ne bi kdaj ustvarjal za Cicibana. V njem so svoje pesmi in zgodbe denimo objavljali Oton Župančič, Lili Novy, Lojze Kovačič, Kajetan Kovič, Tone Pavček, Ivan Minatti, Niko Grafenauer, Miroslav Košuta, Ervin Fritz, Dane Zajc, Svetlana Makarovič,  Boris A. Novak, Miklavž Komelj ... Ilustrirali pa so ga Jože Ciuha, Marjanca Jemec Božič, Ivo Šubic, Marjan Manček, Božo Kos, Lila Prap, Jelka Godec Schmidt, Jelka Reichman, Marleka Stupica, Lucija Marija Stupica, Alenka Sottler, med mlajšimi Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Silvan Omerzu, Damijan Stepančič, Peter Škerl ...

Iz objav v Cicibanu je nastalo na desetine knjig za otroke, ki danes sodijo med klasiko otroške književnosti. Prav med platnicami revije so zrasli številni legendarni liki, kot so pošast Mici in Modri medvedek, pa Muca copatarica Ele Peroci. Zgodbo o otrocih, ki nekega jutra ne najdejo svojih copat, saj jih zvečer niso pospravili in jih je zato odnesla muca, je ilustrirala Ančka Gošnik Godec. Marlenka Stupica pa je upodobila Krojačka Hlačka Leopolda Suhodolčana. Suhadolčan je tudi »oče« Petra Nosa, lika razigranega in posmehljivega otroka, ki je zaživel ob ilustracijah Uroša Hrovata. Junake Žabje šole Tereze Žerdin pa je oživela Jelka Reichman.

Že od prve številke je v Cicibanu zelo priljubljen tudi kotiček, namenjen zapisom mladih bralcev, zato ne preseneča, da med tistimi, katerih prispevke so uredniki objavili, najdemo tudi veliko znanih imen. Drugošolec Tomaž Šalamun, ki je pozneje postal eden naših najbolj cenjenih pesnikov, je denimo Cicibanu napisal, kako se je v Mostarju, kamor so se preselili, »skoraj ustrašil feredže«, ko jo je prvič videl, njegovo sestro Katko, danes znano literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Šalamun Biedrzycko, pa je prevzela gradnja hidrocentrale v Jablanici. Pokojni filmski teoretik, kritik in scenarist Silvan Furlan pa je v rosnih letih doživeto opisal kalvarijo zaradi Cicibanovega darila  – podvodne maske. (Sodnik za prekrške je bil k sreči milosten z njegovim očetom …). Prvošolec, bodoči radijski voditelj Jure Longyka, je v verze prelil nekaj zanimivih idej za maškarado, medtem ko je bodoči režiser Matija Milčinski s še vedno aktualnim Sedaj imamo tudi mi Slovenci nekaj morja pozdravil novico, da sta Koper in vsa cona B prešla odslej pod Jugoslavijo. Svetovalca generalnega direktorja RTV Aleksa Štakula pri Cicibanu sumijo, da je zasnoval križanko Velika ptica, igralka Nina Ivanič pa je delila navdušenje nad prvim poletom z letalom. Da spore lahko razreši samo trda roka, je poslanka SDS Eva Irgl vedela že v drugem razredu – le da je takrat vlogo arbitra med coklo in copato odigrala čarovnica … Med avtorji prispevkov so tudi bodoči striparji, pesniki, pisatelji, novinarji – od Gašperja Rusa, Primoža Krašnje, Barbare Gregorič do Irene Duša in Mihe Zadnikarja. »A naj ta bežni vpogled vendarle zaključimo z Mladininim hišnim novinarjem Juretom Trampušem, ki je bralce Cicibana seznanil z introspekcijo v jutranji vsakdan njegove sestre in razkril vrsto intimnih podrobnosti,« je seznam sklenila urednica Cicibana Remškarjeva.

Danes mora Ciciban za pozornost otrok tekmovati z mnogo močnejšimi, agresivnejšimi mediji. V šoli zanj zmanjkuje časa in vse bolj postaja družinska revija. V to šolsko leto vstopajo z naklado 14 tisočih izvodov, čeprav je njihovo bralstvo precej širše, po podatkih Nacionalne raziskave branosti posamezni izvod Cicibana doseže več kot 100 tisoč bralcev. Ta podatek je pomemben, saj Cicibana še vedno snujejo zelo premišljeno. V njem še vedno objavljajo leposlovna besedila najrazličnejših žanrov – od ljudskih pravljic, ki so v reviji vedno imele mesto, do zgodb, ki pripovedujejo o otrokovem vsakdanjem življenju, sodobne in klasične poezije za otroke, stripov, slikopisov … del revije pa je namenjen tudi poljudni znanosti, zabavni enigmatiki, umetnosti ter spodbujanju glasbene in likovne ustvarjalnosti. Vsaka številka Cicibana prinese tudi vsaj eno uglasbeno otroško pesem, k čemur uveljavljene in mlajše slovenske skladatelje spodbuja zunanja glasbena urednica Katja Virant Iršič.

Vsak mesec urednice in recenzentka sicer preberejo približno 200 tipkanih strani besedil: pesmi, pravljic, črtic, poučnih zgodb, ugank ... Od teh, pravijo, je mogoče izbrati kakih deset uporabnih besedil. Zato primerne vsebine iščejo tudi med klasičnimi besedili, pri tem pa opažajo, da je bilo otrokom namenjeno leposlovje v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih mnogo močnejše, kot je danes. »Poklicno se s pisanjem v slovenščini v zadnjih letih ukvarja vse manj sodobnikov in sodobnic. Zato sta še toliko bolj dragocena Cicibanova stalna avtorja Anja Štefan in Andrej Rozman Roza,« pravijo na uredništvu Cicibana in dodajo, da občasno vendarle dobijo dobra besedila tudi od priložnostnih piscev. Povsem drugače pa je z ilustratorji in ilustratorkami, kjer opažajo pravi razcvet novih imen – od Maje Kastelic in Hane Stupica do Igorja Šinkovca in Tanje Komadina.

Kaj lahko zaželimo Cicibanu pred skokom v osmo desetletko? Kot je zapisal Niko Grafenauer: »Ciciban, Ciciban, juhej! Naj se svet tako kot doslej s tabo praznično vrti naprej!«

* Celotno besedilo je bilo objavljeno v reviji Mladina, št. 36, 2015.