RAZSTAVA

Na to vprašanje odgovarjajo: BridA, Narvika Bovcon, Srečo Dragan, Ida Hiršenfelder, Damijan Kracina, Staš Kleindienst, Marko A. Kovačič, Vladimir Leben, Marko Peljhan, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Nejc Trampuž, Aleš Vaupotič, Uroš Weinberger, Zupančič::Živadinov::Turšič in kuratorka Nadja Zgonik.

O kuratorki
Nadja Zgonik je otroštvo in mladost preživela v Šempetru in Novi Gorici. Je doktorica umetnostne zgodovine in izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer vodi Katedro za teoretične vede. Deluje tudi kot likovna kritičarka in kuratorica.

Doslej so izšle naslednje njene monografske publikacije: Marij Pregelj. Risba v sliko (1994), Zdenko Huzjan (2001), Podobe slovenstva (2002), Žarko Vrezec (2004), Marij Pregelj. Slike/Paintings 1957-1967 (2007, skupaj z J. Denegrijem) in Študije iz slovenskega modernizma po letu 1945 (2010). Kot urednica je vodila projekt pisanja povojne zgodovine slovenske likovne umetnosti v geslih, ki je izšla v Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945. Pojmi, gibanja, skupine, težnje leta 2009 (www.pojmovnik.si). Pripravila je številne kuratorske razstave, med njimi so Modra roka. Umetnost - tehnologija - znanost (z Judito Krivec - Dragan), Likovno razstavišče Riharda Jakopiča, Ljubljana, 1997; Kabinet najdenih predmetov. Razstava osebnih fetišev umetnikov, Obalne galerije Piran, Galerija Loža, Koper, 1997, projekte za specifične prostore (Gustav Gnamuš v Špitalski kapeli, Celje, 1995) in monografske predstavitve slovenskih umetnikov. Doslej je sodelovala z vsemi pomembnimi slovenskimi galerijami, od ljubljanske Moderne galerije, Umetnostne galerije Maribor do Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in drugih. Zasnovala in organizirala je več razstav slovenske umetnosti v tujini: Forma eterna, Galleria Civica d’Arte Moderna, Bologna (1995), At the Last minute, TAIEX, Bruselj (1999), La doppiezza della luce, Galleria A+A, Benetke (1999), Positionen des Körpers, Kunstforum, Bonn (2000), Pozicije telesa, Voipaala Art Center, Voipaala (2000), The Different Same. Contemporary Slovene and Chinese Art (z Zhu Tongom), Duolun Museum of Modern Art, Šanghaj (2003), za Umetnostno galerijo v Prištini pa zasnovala prvo mednarodno razstavo sodobne umetnosti na Kosovu Identikit. International Exhibition. Muslim Mulliqi Prize (z Ganijem Llalloshijem), The Kosova Art Gallery, Priština (2003). Leta 2011 je bila komisarka Slovenskega paviljona na 54. Beneškem bienalu in leta 2014 komisarka za Slovenijo na bienalni razstavi European Ceramic Context 2014 na danskem otoku Bornholm. V letih 2005 in 2007 je bila članica mednarodne žirije Essl Award na Dunaju, v letih 2009, 2012, 2015 predsednica, leta 2018 pa članica mednarodnih žirij 1., 2., 3. in 4. Trienala keramike Unicum v Ljubljani. Bila je med ustanovitelji in prva glavna urednica časopisa Moderne galerije M'ars (1989, prenehal z izhajanjem leta 2001).

Od 2007 do 2012 je bila predsednica Strokovne komisije za likovno umetnost pri MOL, od 2010 do 2012 predsednica Državne maturitetne komisije za predmet Umetnostna zgodovina, od leta 2008 do 2012 članica Upravnega odbora Prešernovega sklada. Bila je članica strokovnih svetov več galerij, javnega zavoda Ljubljanski grad in več strokovnih združenj: mednarodnega združenja likovnih kritikov AICA, Slovenske sekcije PEN in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Od leta 2009 sodeluje pri raziskovalnem programu Gledališke in medumetnostne raziskave, ki poteka na UL AGRFT in ga financira ARRS. Leta 2016 je bila za tri mesece gostujoča predavateljica na Tajvanu.

Futurologija. Priprave na start

Nadja Zgonik

Razstava Futurologija je v iskanju referenčnih točk prej arbitrarna kot deterministična, a je bazen, iz katerega zajema, v glavnem vezan na razmislek o družbi bodočnosti, utemeljeni na neke vrste utopijah, ki so ne glede na to, da so družbene teme, tudi – visoko estetizirane. Prav njihova vizualna identiteta je izhodišče, ki jim omogoča, da lažje drsijo med sedanjostjo in prihodnostjo.

Za preizpraševanje o vlogi umetnosti, predvsem pa umetnika v družbi bodočnosti, bi težko našli primernejši kraj, kot je Nova Gorica. Ne le za izbor makrolokacije, tudi za mikrolokacijo, novogoriško Mestno galerijo, obstaja več argumentov. Stoji namreč na širšem območju, kjer je pred enainsedemdesetimi leti z gradnjo na novo, iz nič (na močvirskih tleh), začelo nastajati mesto, zamišljeno za bodočnost. »Po ogledu terena, na dan priključitve Jugoslaviji, je bilo naročeno v treh dneh napraviti skico za Novo Gorico«, se je arhitekt Marko Župančič, sin pesnika Otona Župančiča, spominjal časa, ko je padla odločitev za gradnjo »mesta na travniku« (kot je naslovljen film Anje Medved in Nadje Velušček iz leta 2004). Bil je eden izmed treh arhitektov, ki so bili leta 1947 povabljeni k načrtovanju novega urbanega središča Severne Primorske, ki naj nadomesti izgubljeno Gorico. Zmagala je vizija Edvarda Ravnikarja – Nova Gorica naj bo »nekaj velikega, kar naj sije čez mejo«. Z načrtovanjem v prostoru, z vizualizacijo ideje o novem mestu, ki bo z arhitekturnimi – estetskimi – oblikami prispevalo k oblikovanju novih družbenih odnosov, se je začela gradnja utopične družbe bodočnosti, v skladu s predstavami socialističnega političnega sistema.

Desetletja prej je le nekaj kilometrov stran Edvard Rusjan želel uresničiti neko drugo, tehnično utopijo, da bi človek poletel kot ptica. Ta konstruktor, ki se je v zgodovino vpisal kot pionir slovenskega letalstva, je leta 1910 na goriškem letališču na Rojah preizkušal letala, menjal prototipe enega za drugim. Kljub neuspehom je v enem letu z bratom skonstruiral kar sedem različic letala, od Ede I do Ede VII, da je potem leta 1911 uspešno poletel, a je bila s smrtno letalsko nesrečo pokopana tudi njegova utopija.

Leta 1970 so v Novo Gorico prišli OHO-jevci, da bi v sodelovanju z arhitektom Nikom Lehrmanom sooblikovali projekt Argonavti. Primarna funkcija objekta je sicer bila zabaviščno-gostinsko-hotelski kompleks, a to konceptualističnih umetnikov in arhitekta ni oviralo, da ne bi ob očitni naklonjenosti naročnika preobrazili arhitekture v duhu argonavtskega mita kot »simbola iskanja nove civilizacije« v ekstravaganten arhitekturni konglomerat, ki se je navezoval na arhaične reference od Stonehengea do majevskih piramid in je v prostoru deloval, kot bi priplul iz vesolja. S Sončno skulpturo ali Sončno uro, ki smo jo v času tranzicijske norosti leta 1999 ob prenovi hotela Perla, v katerega so preobrazili nekdanje Argonavte, izgubili, je Marko Pogačnik uresničil enega zadnjih projektov skupine OHO v zaključni fazi njenega delovanja, »transcendentalnem konceptualizmu« (po Tomažu Brejcu). In se potem s preselitvijo na kmetijo v Šempasu začel ukvarjati z novo utopijo, preobrazbo življenja v umetnost. Vsem, ki smo odraščali v Novi Gorici v osemdesetih letih, so ostali Argonavti v neizbrisljivem spominu.

Razstava je nastajala kot dialoško strukturiran projekt, ki je najprej tekel v relaciji kuratorica : umetniki/-ce, ki jim je bilo v veliki meri prepuščeno, da sami izberejo način in obliko, kako želijo predstaviti svoja stališča. Seveda so bili k sodelovanju povabljeni tisti, ki imajo o temi kaj povedati. Izhodiščni razmislek se je prepletal v časovnih in prostorskih plasteh; v razmerju do bližnje zgodovine, sedanjosti in prihodnosti in v presečišču ekstraglobalnega in lokalnega, zajel je prostore od vesolja do novogoriškega kulturnega konteksta, ki jih naseljujejo na razstavi zbrani umetniki.

Umetniki na razstavi govorijo o umetnosti kot posrednici vizionarskih idejnonazorskih stališč, dotikajo se grožnje globalnega onesnaževanja planeta, neoludističnih praks (razbijanje strojev), posledic napake v tehnološkem sistemu, robotizacije družbe, umetne inteligence, genetskega inženiringa in biotehnologije. Ob vsem tem nam razstava postavlja tudi vprašanje o naši družbi, ali ji uspeva hoditi v toku s časom (tu je mišljena družba kot celota, ne le izjemni posamezniki) in ali se zaveda moči, ki jo pri tem lahko črpa od ustvarjalnih posameznikov. Na njej se odraža hibridizacija in kompleksnost umetnosti danes, ki nastaja tako v slikarskem ateljeju kot v znanstvenem laboratoriju, tehnični delavnici, na ulici, pod morsko gladino, za računalnikom. Umetnosti, katere ambicija sega v postdobnost (preseganje sodobnosti), saj se ne želi več zadovoljiti le s postavljanjem zrcal sodobni družbi, marveč jo želi usposobiti za bivanje v svetu umetne inteligence, učečih se strojev in usmerjati k preživetvenim okoljskim strategijam za bližnjo bodočnost.

V prepletu sodobnih umetniških praks s kompleksnostjo oblik, ki jih združuje – od verbaliziranih stališč, miniambientov, instalacij, objektov, projekcij do slikarstva –, želi biti razstava eksperimentalni laboratorij za razmišljanje, ki ponuja gledalcu, da se ustavi, umiri, poglobi v branje črk na papirju, črk na ekranu, prisluhne zvoku in ga zazna v raztežaju od tišine. Novogoriška Mestna galerija je s pozicijo v kletnih prostorih in z odsotnostjo dnevne svetlobe idealen prostor za izvedbo galerijskega koncepta »črne škatle« (black box), ki je namenjen prej prikazu umetniških pozicij, zamisli, procesov in družbenim projekcijam kot avtoreferenčnim temam. Zakaj razstava stališč, in ne umetniških del? Galerijski prostor je med vsemi prostori za kulturo in umetnost tisti, ki se je v zadnjih desetletjih najbolj preobrazil – iz likovnega ambienta v prostor za zvočne dogodke, performanse, filmske projekcije, izobraževanje, sociološke debate ... – in postal najdemokratičnejši prostor za umetnost danes.

Ustavimo še ob publikaciji, ki spremlja razstavo. V njej sporočajo stališča, komentirajo projekte ali sopostavljajo teoretska izhodišča umetniki sami. Govorimo o komunikaciji, informiranju, osveščanju; vse to so misije, ki se morajo neprestano prilagajati realnosti civilizacijske slike, v kateri se v določenem trenutku znajde družba. Prehodnost vsakokratnega stanja v družbenem razvoju, njegovo trenutnost, bo prikazovala tiskovina, ki spremlja razstavo in ni standardni razstavni katalog, temveč prevzema podobo bolj efemerne tiskovine, kakršen je na primer časopis. Minljiva oblika bo opozarjala na tranzitornost konceptov, predvsem pa na gibljivost miselnih shem in njihovo dinamičnost, čemur moramo slediti, če želimo utripati tako kot vesoljni svet.

Razstava je bolj kulturološki razmislek kot znanstvenofantastični pogled v prihodnost, saj se ne ukvarja toliko s prisotnostjo znanosti in tehnologije med umetnostnimi temami kot z vlogo umetnikov kot vizionarjev ali napovedovalcev družbene bodočnosti. Za umetnika in njegovo vlogo v družbi smo tradicionalno rekli, da je kot vodnik, ki kaže družbi pot v prihodnost. Uveljavljena je bila fraza »biti pred svojim časom« (être avant le temps). Ali je danes umetnik še vedno pred svojim časom, ali pa ga perfidni sistem liberalnega kapitalizma spreminja zgolj v producenta vedno novih, senzacionalističnih in spektakularnih umetniških projektov, namenjenih zaposlovanju misli neustvarjalnih množic? Ali in kako se umetnost lahko izmakne taki vlogi in kako umetniki vidijo specifično moč umetnosti v družbi prihodnosti? Ali ne bi kot družba morali začeti intenzivneje razmišljati o prihodnosti? Prek umetniških vizij se sinhronizirajmo z bodočnostjo!

(Historične reference v besedilu so iz naslednjih knjig in besedil: Bogo Zupančič, Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju, Ljubljana, 2017; Marko Pogačnik, Sončna skulptura, 1970, zgibanka; in Pavla Jarc, Javni kipi in skulpture v mestu, Na začetku je bila črta. 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu, Nova Gorica, 2017. Vsem omenjenim, ki ste mi poleg tega še osebno pomagali, se najlepše zahvaljujem. Tudi Ani Mizerit iz MG+MSUM, Ljubljana, za bližnji vpogled v arhiv skupine OHO.)