RAZSTAVA

O umetnici

Lučka Šparovec je bila rojena leta 1984 v Kranju. Slikarstvo je študirala od leta 2005 do 2010 na Šoli za risanje in slikanje – visoki strokovni šoli v Ljubljani, kjer je diplomirala z odliko. Magistrski študij slikarstva zaključuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri profesorju Zmagu Lenárdiču in dr. Juretu Mikužu. Razstavljala je v Kanadi, Angliji, Rusiji, Avstriji, Italiji, na Slovaškem, v Turčiji, Izraelu in na Balkanu. Ukvarja se z risbo, slikarstvom in objekti. Je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana in Likovnega društva Kranj – ZDSLU. Lučka Šparovec je dobitnica študijskih priznanj in študentske Prešernove nagrade za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Živi in ustvarja na Bledu.

Alternacije

Brane Kovič

V slikarstvu Lučke Šparovec so na izjemno subtilen način artikulirana razmerja med linijami in barvnimi površinami, ki se kažejo kot avtonomne vizualne entitete, generirane skozi dialog med prostorom in časom. Onstran prikrite mimetičnosti, ki bi nakazovala morebitno abstrahiranje pertinenčnih označevalcev iz naravnih predlog kot potencialnega vira navdiha, umetnica stremi k optimalni usklajenosti vseh podobotvornih elementov. Čeprav so bile v njenem ciklusu risb s konca minulega desetletja še prisotne aluzije na predmetni svet, so jih v procesu stilizacije motivov zamenjali odmiki v domišljijsko predstavnost, osvobojeno navezanosti na figuralna izhodišča. Ta tip risbe je slikarka postopoma začela integrirati v barvno polje po inverznem principu – v prevladujoči slikarski praksi namreč barva dopolnjuje risbo, jo »oklepa« kot zavezujoča forma, medtem ko se v podobah Lučke Šparovec to običajno razmerje preobrne in zaživi kot do potankosti premišljeno sožitje dveh upodobitvenih procesov, ki sta v dialektičnem odnosu (kot teza in antiteza), ne da bi se odrekli svoji istovetnosti in integriteti. Na večini tokrat razstavljenih slik se barva kaže kot poenotena površina v skrbno izbranih odtenkih, včasih dopolnjena s poljubno oblikovanim segmentom drugačne tonalitete, tako da pri gledalčevi zaznavi prevlada vtis monokromne zasnove ne glede na intenziteto risarskega posega vanjo. Monokromija je sicer ena najbolj zagonetnih konstituant slikarskega diskurza, saj prerašča antagonizem med formo in vsebino, med izvedbo in njeno ikonografsko podstatjo ter izenačuje materialne in estetske komponente podobe. Ob tem velja opozoriti še na dejstvo, da nanosi barve niso nikoli mehanični, ampak premišljeni do potankosti, nemalokrat je njihov končni učinek posledica plastenja, prekrivanja slojev do željenih tonskih vrednosti. Pri tem ostaja prostor barve neskončno odprt, dojemljiv za polifonijo kromatskih nagovorov, ki jih je moč vključiti v vsako izbrano zasnovo. Res je sicer, da vse barve obstajajo že v naravi, toda naša predstavnost jih takrat, ko konkretnega odtenka ne vidimo, sprejema generično, kot zgolj eno izbrano nianso, s katero si barvo vsak zase lahko v subjektivni projekciji predstavlja. Kakor vemo, različne kulture pripisujejo posameznim barvam različne, včasih diametralno nasprotne simbolne pomene, toda v modernistični izkušnji je to manj pomembno. Slike Lučke Šparovec nastajajo iz te predpostavke, njihov semantični šum se sprošča brez navezanosti na vnaprejšnje vzorce pomenjenja, namesto njih pa umetnica gradi na konceptu čustvene resonance, ki jo sproži zaznava. Prvinsko videnje, ki ni pogojeno s kulturnimi konvencijami določenega okolja in preobilico informacij, s katerimi smo v sodobni družbi preplavljeni, namreč lahko aktivira druge mehanizme čutnega dojemanja, ki delujejo neodvisno od dominantnih estetskih norm in sežejo v sfero subjektivnih psihičnih dispozitivov, ki se v ustvarjalnem procesu spremenijo v ikonične znake z bolj ali manj razberljivim pomenom. S tega vidika se tudi risba kaže kot »razmišljanje z oblikami«, kar seveda sugerira povezave z govorico, toda njena logika je drugačna, subtilnejša, manj normativna, pomene vzpostavlja z linijo, njenim ritmom in njenim gibanjem. Risba gradi prostor, ki ni iz resničnosti, ampak je realiteta po sebi, proces, ki se samoreflektira. Vzbuja željo po videnju, po spoznanju skozi razmišljanje, ki presega fizične in tehnološke danosti (danes risbo lahko generiramo tudi numerično in na ta način vzpostavimo vseprisotnost gibanja).

Walter Benjamin je med različnimi poskusi definiranja risbe to likovno zvrst utemeljeval na predpostavki beline. Po njegovi predpostavki naj bi risba, ki prekrije celotno površino nosilca, prenehala biti risba in bi postala slika. Tovrsten modus operandi prepoznavamo tudi v opusu Lučke Šparovec, ki pristopa h gradnji podobe v smislu puščanja sledi, pri čemer linija dominira v razmerju do drugih možnih posegov, medtem ko je pretežni del slikovne ploskve risarsko nevtralen. Grafično beleženje pretoka časa se dogaja na stičišču fizičnega in mentalnega prostora, stran od predmetne predstavnosti in asociativnosti konturnega tipa. Risanje je po svoji ontološki definiciji intimno razmerje s tem, kar nas obdaja, in hkrati že vsebuje željo, da ta odnos delimo, je pot, ki ji umetnikov pogled sledi, in ne cilj, h kateremu stremi. V tem smislu gre pravzaprav za fenomenologijo črte, za njen avtohtoni in avtoreferenčni status onstran označujoče funkcije, za likovno prvino, enakovredno katerikoli drugi sestavini podobe. Na slikah Lučke Šparovec imajo črtni sestavi, integrirani v barvno površino, dejansko konstitutivno funkcijo v artikulaciji podobotvornega diskurza, vzpostavljenega skozi dialog med barvo in risbo na bistveno drugačen način kot v klasični figuralni sliki, kjer je bil disegno pogoj za iskanje kromatskih harmonij in kontrapunktov. Kopernikanski obrat, ki ga je v svojih številnih različicah izpeljal visoki modernizem, se po nizu figuralnih ekskurzov v postmodernem obdobju zdaj vrača k svojemu ontološkemu bistvu, k avtonomiji izraznih sredstev, ki so obenem nosilci pomena v istovetnosti označevalca in označenca. Pri Šparovčevi se to udejanja po načelu kontinuirane invencije diskurzivnih taktik, s katerimi ohranja dialog med ploskvijo in linijami, pri čemer je ploskev statična barvna entiteta, preplet linij pa njen dinamični protipol. Končni smoter tega ustvarjalnega procesa je preseganje razlike med konceptom in zaznavo, saj gledalec dojame rezultat slikarkinega dela kot nedeljivo celoto, ki ne izreka ničesar drugega razen same sebe. Slikovna ploskev je lovilec pogleda, ki nima referenta v nobenem predmetu ali ideološki podmeni, ampak s svojo čutno-nazorno prisotnostjo aktivira gledalčev čustveni potencial na podoben način kot glasba s sinhronijo in diahronijo akordov, ki se zlijejo v natančno strukturirano kompozicijo. Navidezna arbitrarnost risarskih intervencij v barvno površino je v resnici globoko premišljena in ves čas nadzorovana miselna in čustvena operacija, s katero umetnica »prevaja« svoje intimne zastavke v optimizirane vizualne izjave, katerih sugestivnost se udejanja z ritmizirano repeticijo gest in njihovega preigravanja različnih umeščanj v prostor. Nizanje gestualnih oziroma črtnih enot v zdaj bolj, zdaj manj zapletene sestave nefiguralnega tipa aludira na izmuzljivost upodabljanja pojmovnih kategorij v njihovi občosti, čeprav je njihova percepcija izključno subjektivna. Neskončnost sintagmatskih variacij pa je v tem kontekstu dejavnik spreminjanja nevidnega v vidno, optimizacije občutenja tistega, kar se nam v predmetnem, empiričnem svetu tako vztrajno izmika.