RAZSTAVA

O umetniškem kolektivu:
Kolektiv BridA, ki ga sestavljajo diplomanti beneške Akademije lepih umetnosti Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica, se je oblikoval med študijem leta 1996. Ustvarja lastno umetniško produkcijo na širokem polju sodobnih umetniških praks, razstavlja tako doma kot v tujini, poleg tega pa sodeluje tudi v številnih mednarodnih rezidenčnih programih, na delavnicah in seminarjih, večkrat je bil povabljen h kuriranju festivala intermedijske umetnosti Pixxelpoint v Novi Gorici, organizira in vodi tudi lasten mednarodni rezidenčni center ter festival sodobnih umetniških praks R.o.R. v Šempasu. Dela kolektiva BridA so bila odkupljena za več mednarodnih zbirk sodobne umetnosti. Leta 2015 je za 20 letno uspešno delovanje na področju umetnosti prejel najvišje priznanje Mestne občine Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka, leta 2018 pa mednarodno nagrado TESLA, ki jo podeljuje MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti v Ljubljani. Med drugim, so prejemniki štipendij Iaspis, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo Švedske in Culture Bridges, ki jo pod okriljem EU podeljuje British Council.

Dvojna igra

Vladimir Vidmar

Obeleževanje četrt stoletja umetniškega kolektiva BridA pada v okoliščine, ki si jih pred samo nekaj leti nismo niti približno predstavljali, ne glede na to pa pomenijo le dosledno izpeljavo že dlje časa trajajočih družbenopolitičnih problematik. Problematik, ki jih v svojem delovanju umetniški kolektiv BridA raziskuje od samih začetkov svojega ustvarjanja ter okoli katerih formulira nove naloge in novo področje raziskovanja sodobne umetnosti. V današnji čedalje bolj radikalizirani klimi vprašanja (vrednostne) obravnave informacije, emancipatornega potenciala tehnologije in njene represivne instrumentalizacije, obvladovanja teles in populacije ter statusa znanstvenega in moči njegovega argumenta dobivajo čedalje usodnejše in daljnosežne implikacije. Zdi se, da ves čas žongliramo na napeti vrvici med fatalističnimi napovedmi konca in obeti novih začetkov. Težko bi si predstavljali primernejše scenografije za pregledno razstavo ob 25. obletnici kolektiva, vendar bi popolnoma narobe sklepali, če bi mislili, da je priložnostno naslavljanje trenutka bistveno za njihovo delovanje. Prav nasprotno, ujemanje med radikalizacijo omenjenih problematik in pričujočo razstavo je posledica Bridinega poltretje desetletje trajajočega minucioznega širjenja dosega sodobne umetnosti in nikakor ni, kot temu rečejo v uvodni špici ameriških dram, naključno.

Tako kot bi, kljub zgovornosti Bridinih projektov v kontekstu družbenopolitičnega trenutka, njihovo prakso težko označili za »angažirano« v kakšnem artivističnem pomenu, bi podobno, kljub znanstvenemu navdihu in – delno – metodologiji, Brido umestili na področje art-science. Že površen bralec njihovih projektov bo opazil, da tehtni znanstveni utemeljitvi njihovih del praviloma sledi trenutek, ko bo pozitivizem znanstvenega dokaza subtilno in elegantno zamenjal argument povsem drugega registra, neka popolnoma nasprotna logika, ki bo dinamiko projekta povsem obrnilo na glavo. To je tipičen Bridin manever, ki poteka tudi v drugi smeri. Izpiljen slikarski metier, ki nas hitro pritegne k marsikateremu njihovemu projektu, se v podrobnejši analizi izkaže za svoje nasprotje, za delo, ki svoj prepoznavni slikarski idiom dejansko negira s strogo analitičnostjo svojega protokola nastanka. Kaj se skriva za temi drobnimi subverzijami, za temi pastmi, ki nam jih kolektiv BridA vešče postavlja v svoje projekte? Kako ta »metoda« bistveno opredeljuje poslanstvo kolektiva? Po eni strani artikulira osnovno poslanstvo skupine, ki si prizadeva za nenehno širjenje mej in dosega področja, ki ga poznamo kot sodobna umetnost. Vendar je več kot to. Ker gre njihova »kontaminacija« v obe smeri, zamaje meje tako znanosti kot umetnosti in si pravzaprav prizadeva narediti membrane področij poroznejše. V resnici je njihova intenca razbiti mentalne vzorce, ki nas prepogosto zapirajo v dogmatizacije in readymade pozicije. Mislim, da pat pozicija tega zgodovinskega trenutka zgovorno priča o tem, kam pridemo, ko smo preveč zavarovani v svoj prav. BridA, nasprotno, v celoti svojega delovanja razbija vnaprej pripravljena branja, tipizirane rešitve poznavalstva in »foh idiotizma« ter zahteva, da si polje svojega delovanja in udejstvovanja predstavljamo širše. Ja, tudi udejstvovanja. To je namreč druga plat Bridine »metode«: sprememba se začne z nami. Meje področij širimo z razširjenjem lastnih meja in to je tisto, s čimer nas soočajo argumentacijski obrati v njihovih delih. Silijo nas v spremembo branja, preklop med navidez nekompatibilnimi registri, v to, da sliko preberemo kot racionalno organiziran sistem, znanstvenemu fenomenu pa damo smisel le prek idiosinkratske logike umetniškega dela.

Bodimo konkretni. Najrecentnejši projekt skupine BridA, Plantportation / Q-modul, je impozantna večmedijska instalacija, ki vstopa na še megleno področje kvantne fizike in se loteva fenomena kvantne teleportacije. Plantportation verjetno najbolj eksplicitno povzema njihovo ambicijo po novih pogledih, saj je sama izbira predmeta raziskovanja simptomatična. Fenomen kvantne teleportacije ter z njim povezanimi fenomeni superpozicije in kvantne prepletenosti predstavljajo prav tisto zaželeno cono onkraj udobja, v kateri sprejeti načini mišljenja in maksime znanosti kažejo svoje jasne meje in rušijo celo tako bazične koordinate našega razumevanja in izkušnje sveta, kot so trije osnovni postulati klasične logike in kavzaliteta. BridA se spopada s problemom, kako se lotiti te paradoksne konstelacije, posebej pa njene vizualizacije, in pride do Rastlinoportacije, eklektičnega medprostora v dvojnem pomenu, saj se v njem srečujejo tako predstave popularne kulture z najnovejšimi znanstvenimi dognanji kot tudi znanstvena in umetniška raziskovalna logika. Dinamiko medprostora uporabi tudi Interspace Module, kar nakazuje tudi logika postavitve pričujoče razstave, v kateri se medprostora obeh projektov križata in poglabljata svoje implikacije. Interspace Module dopolnjuje medprostor Plantportation z elementom človeškega telesa v igri iskanja nestandardnih vzvodov za oblikovanje (in branje) sporočil. Tudi tukaj smo priča paradoksnemu obratu, v katerem smo hkrati predmet in ustvarjalec sporočila, neujemljiv kod predelave naše telesnosti v sporočilo pa nenehno preskakuje med različnimi registri. Hibridna povezava obeh projektov emfatično poudarja njuno problemsko odprtost, saj nam projekta ne nudita dokončnega ključa svojega branja, svoje »rešitve«, temveč v značilni Bridini gesti igrivo in izzivalno naslavljata obiskovalca kot dejanski missing link formule.

Gledalec je resnično središče Bridinih projektov, ampak ne kot atomizirani posameznik, temveč kot enota, kot potencial družbenosti. Prav tega naslavlja projekt Modux, ki kaže tako Bridine slikarske korenine kot tudi vseprisotno potrebo, da se predmet umetnosti vedno znova odtegne zaprašenosti connoisseurshipa, proces njenega ustvarjanja pa psevdoromantičnim mitizacijam. Slikarstvo kot arhetip zaprtega sistema diviniziranih genijev in njihovih posvečenih razlagalcev postane družbotvoren proces, po eni strani sloneč na vsem razvidnem racionalnem protokolu, po drugi pa prepuščen naključnim silnicam družbene dinamike. Modux v svojem izhodišču »sliko« gradi na zbrani informacijski bazi določene skupine ali okolja, ki jo praviloma v delo vključeni obiskovalci vizualno interpretirajo. To, da se umetniško delo dejansko odigrava pred nami ne kot eksplozija individualne genialnosti, temveč kot kompleksen splet različnih okoliščin, družbenih silnic, tradicije in naključja trenutka, implicira bistveno preizpraševanje avtorstva in njegovih klasičnih gabaritov. Spet smo torej priče Bridini »dvojni igri«, saj tisto, kar deluje kot abstraktna slika, je dejansko kolektivni zapis informacije o okolju po eksaktnem znanstvenem protokolu. Projekt lucidno in ironično obrača na glavo celotno klasično problematiko slikarstva, relacije med umetnikom, podobo in svetom, s stavo na tisto, kar je vedno bilo njegov Drugi, občinstvo. Podobnemu problematiziranju slikarske tradicije sledimo tudi v delu Les Mouches, duhovitem naslonu na renesančne mojstre in njihovo razkazovanje virtuoznosti z elementi trompe l’oeil, ki »silijo« v realnost, zato so včasih s posebnim verizmom dodajali tudi podobo muhe. Celotno problematiko realizma BridA humoristično zapre – ad acta – v kontekst (in, dobesedno, prostor) računalniškega monitorja, kjer se različni slikarski plani eklektično razvežejo v večmedijsko delo, sploščeno pod tehnološko opno našega časa. Vendar tehnologija kot preferiran idiom skupine ni izraz fetišizacije, temveč potrebe po čim bolj razvidnih pravilih igre in preciznosti njihove formulacije. Ampak kot vedno pri Bridi, določeno načelo se vzpostavi samo zato, da bi se ga v naslednji instanci negiralo. To nazorno kaže tudi projekt Trackeds. Enigmatična in zapeljiva koreografija linij nas hkrati napeljuje na sklep o znanstveni vizualizaciji kakšnega fenomena urbane krajine, ko pa mu poskušamo priti do živega in se dokopati do logike dogajanja, nam postane jasno, da je obravnava povsem umetniška, kakor koli eksakten naj bi bil njen informacijski izvor. Eno najstarejših del skupine, Nano Plotter, v svoji neposrednosti najbolj emfatično združuje premislek o znanstvenem in nonšalanco umetniškega pristopa v kolektivu ljubi tehnološki govorici, vendar z vintage pridihom. Pred nami razvijajoča se mini drama dveh narisanih mož razvija nekoliko zmeden pogovor o nanodelcih, ki v gledalcu odmeva kot refleksija o nas samih, naši razsrediščenosti in negotovih temeljih. S to humorno in prisrčno uprizoritvijo nam BridA sporoča, da se neznanega ne gre bati, temveč ga je treba sprejeti in stopiti na njegovo pot, saj je šele v soočanju z lastno mejo možnost resničnih korakov naprej.

Umetnost je torej za Brido ime za rešitve, ki ne morejo biti zlahka asimilirane niti v pravila določenega polja niti v izkoriščevalske taktike politike ali kapitala. Umetnost je način, kako prelisičimo lastni konformizem in s tem odvzamemo moč represiji. O tem priča Lažno ogledalo, projekt, ki meri prav na degradacijo sodobnih medprostorov in njihovo redukcijo na bodisi nadzorstveno bodisi komercialno funkcijo. BridA temu oporeka na svojstven igriv in (samo)ironičen način, s tem, da nas povabi k selfijem v zakotne, spregledane in prepovedane kotke Google Zemljevidov. In kot je vedno primer pri Bridi, stroga analitičnost podatkovnega materiala gre z roko v roki s humorjem in ironijo. BridA nas nenehno sooča s to dvojno igro, tako v metodološkem smislu, z nenehnim preklapljanjem različnih registrov, sodelovanjem navidez nezdružljivih logik, kot tudi z dialektiko visokega in nizkega, eksaktnega in impulzivnega, resnega in duhovitega. Zaman bi v delu kolektiva iskali primat prvega ali drugega, prav nasprotno: funkcija Bridine dvojne igre je razbitje teh binarnosti, ki so predolgo opredeljevale naše mišljenje in ga zapirale v obvladljive vzorce. Zato ni naključna odprtost, s katero smo v njihovih projektih soočeni, saj šele potisnjeni čez rob pričakovanega in v manku vnaprej pripravljenih branj lahko pridemo do novih pogledov na svet. In v tem je vsa umetnost.