RAZSTAVA

O umetniku:
Ivan Skubin se je rodil leta 1946 v Goriških brdih, kjer med svojimi oljkami snuje in ustvarja. Njegovo srečanje z glino, prvinsko materijo, se je zgodilo slučajno. Glina mu je omogočila vstop v svetove, v katerih se je ustvarjalni naboj, ki ga je bil začutil že v mladih letih in ga je sprva gnal v pisateljevanje, lahko izrazil. Z neko magično močjo je odprla pot ustvarjalnemu izviru v njem in postal je ustvarjalec v glini, nenehno raziskujoč njene danosti in možnosti. Njegova pot v svet keramike je bila tlakovana z neštetimi poskusi in napakami, s samoizobraževanjem, eksperimentiranjem in različnimi izpopolnjevanji pri domačih in tujih strokovnjakih, na simpozijih, kolonijah in umetniških rezidencah. V petindvajsetih letih delovanja na področju keramike je imel nad sto petdeset samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Portugalskem, v Srbiji, na Madžarskem, v Nemčiji, Belgiji, Španiji, Franciji, na Kitajskem. Bil je izbran za nacionalna in mednarodna tekmovanja s področja keramike in druga umetniška tekmovanja. Sodeloval je v nacionalnih in mednarodnih umetniških projektih, likovnih kolonijah in delavnicah. Njegovo delo je bilo večkrat nagrajeno tudi z najvišjimi nagradami. Dva pomladna meseca v letih 2018 in 2019 je ustvarjal v mednarodnem centru umetnikov Cité Internationale des Arts v središču Pariza, kjer je tudi razstavljal. Leta 2019 je njegovo uspešno umetniško pot potrdil sprejem v članstvo mednarodnega združenja umetnikov na področju keramike IAC (International Academy of Ceramics) v Ženevi.

Ivan Skubin nam s pretanjenim ustvarjanjem pripoveduje o življenju, večni ideji v umetnosti, in o žlahtnosti keramike; zanj najfinejšem materialu, ki ga je izbral za svoje izražanje. Predstavlja se v širokem in dinamičnem razponu različnih tematik in žanrov in sodi med prepoznane in cenjene umetnike tako v domačem kot mednarodnem prostoru. Številne odmevne razstave, udeležbe na mnogih likovnih dogodkih in uglednih mednarodnih projektih, tekmovanjih in simpozijih ter nagrade so pravi pokazatelj, s kakšno izrazno močjo in sporočilom ustvarja svoj umetniški metjé. Najvišje priznanje, ki ga je prejel leta 2019, je bilo sprejetje v članstvo Mednarodne akademije za keramiko (IAC) v Ženevi.

Nemalo prizadevanj in truda je vgnetel v svojo ustvarjalno pot in pred kakšnega četrt stoletja dosegel preboj tudi v širši kulturni prostor ter z leti zasluženo požel več priznanj tudi v zahtevnejših kritiških krogih. Veseli nas, da se tokrat predstavlja na retrospektivni razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica, z izborom del, ki so nastala prav v tem obdobju.

Njegova sicer tiha in umirjena narava poseduje nezadržno kreativno energijo, crescendo stvariteljskega razmaha in rasti. Izžareva veliko vitalnosti in radoživosti, navdihujoči nemir v odkrivanju novih možnosti in vsebin v umetniški izpovedi.
Impresivni opus najrazličnejših del obsega vse od velikih, tudi javno stoječih skulptur, do mnogoštevilnih malih plastik, objektov, predmetov, zidnih slik in zanimivih prostorskih postavitev. Z močjo svojega edinstvenega kiparskega snovanja presega v več pogledih, saj nas nagovarja v duhu sodobne govorice, ki je večplastna ter idejno in sporočilno prodorna. V središču njegovega snovanja je figura, bivajoča med resničnostjo in domišljijo, med fizičnim in metafizičnim, segajoča v sfere simbolno naglašene pojavnosti.

Skubin je ostal trdno in srčno vraščen v svoje rodno slikovito okolje z edinstveno magično podobo valujočih Goriških brd. Vsa ta bogata naravna, kulturna in duhovna dediščina po svoje odzvanja tudi v njegovih delih. Glina kot prvobitna zemeljska materija, kot pravi, ga je našla slučajno, in ga od tedaj osvojila in uročila za vedno. S svojo magično močjo ga je poklicala, ker mu omogoča neskončno kreativno snovanje in plemenito spajanje tradicije z novodobnimi prijemi. Keramika kot krhka, hkrati pa tudi trdna, obstojna in uporabna materija navdihuje tako ljubitelje, lončarje, občutljive ustvarjalce, kot tudi mojstre in umetnike. Bila je in še vedno ostaja vznemirljiv izziv za raziskovanje neomejenih izraznih možnosti, tehnik in postopkov obdelovanja.

Avtor doživlja in pojmuje umetnost kot univerzalno gibalo življenja. Črpa iz sveta narave, življenja, lastnih doživetij ob navdihu in reminiscencah davnih mitologij, ki jih pretvarja v svojstven, metaforično prežet likovni jezik. S figuro ohranja globok in močan stik. Skulpture sprožajo spoštljivo distanco, a hkrati privlačijo in gledalca ujamejo v svoj čarni krog. So veličastne čuvarke in vladarice prostora, ki dominirajo v svoji čisti dovršeni formi in visoki estetiki, ne glede na to ali gre za večjo, zunaj stoječo skulpturo ali najmanjšo, intimistično plastiko. Ambientalni koncept postavitve del pa je ključnega pomena, saj je v njem težišče celotnega vizualno-likovnega doživetja (Ptice). Posebnost določenega eksponata je, da lahko s premikanjem doživlja določeno preobrazbo oziroma da ima eno ali več prostorsko zasnovanih del kot instalacija več pojavnih oblik in podob.

Skubin nas nagovarja s senzibilno izpovedjo, ki pod obodom časovnega loka zaobjema dolga tisočletja in en sam trenutek, trenutek večnosti, ki ga simbolizira duh osvobajanja, želja po preseganju lastne ujetosti in omejenosti (Ikaros), želja, ki se v poraja v letu značilnih belih ptic … Želja po doseganju popolnosti, lepote in resnice … V nadaljevanju bomo spoznali, kako se pod težo avtorjevih interpretacij tradicija figure srečuje z novimi prijemi in na kakšen način je transformirana in fragmentirana v nov prostor in čas.

Zgodovina upodabljanja figure se namreč začenja pred več deset tisoč leti, v dobi prazgodovinskih slikarij in skulptur porajajočih se civilizacij in kultur. Figura človeka ali živali je bila simbol bitja, središče stvarstva - narave, odslikava življenja, verovanja, stik zemeljskega z duhovnim, božanskim svetom, arhetip univerzuma. Tako je ostajalo še dolga tisočletja; fenomen, dominantna podoba antičnih mitologij, kult bogov in boginj, ikona z močno izraženo simbolno konotacijo in slednjič ženska figura kot utelešenje in prispodoba 'Anime'. Neme statue v mehkobi oblik, ostrini robov in v razjedah časa graciozno odsevajo usodnost, sledove spominov in se stapljajo z vizijo prebujenja v novi podobi (Apis). Konture in sence razgaljajo resnico o lepoti, skladnosti in čutnosti. Nekatere nas nagovarjajo z arhaično zadržanostjo, druge spominjajo na ostaline nekdaj mogočnih templjev, tretje vodijo do poenostavljenih, stiliziranih oblik, v duhu modernizma in sodobnega eksperimenta.
V slogovnem pogledu lahko govorimo o medsebojnem prepletanju realističnih, ekspresivnih in povsem abstraktnih elementov, ki sicer ostajajo značilni ves čas. Znotraj vodilne kontinuirane tematike se odpira prava galerija ženskih in moških figur, parov, obrazov in teles, živali in tudi posameznih zanimivih kompozicij, v metafori ujetosti in osvobajanja. Avtor jih ustvarja v svojem kontemplativnem miru in notranjem svetu. V njih razkriva svojo razmišljajočo naravo, vzajemen dialog z materijo in vsebino nastajajoče skulpture. Figure drobcenih glav lahko rastejo iz geometrijsko, kubično zasnovanih volumnov ali pa se kot enotne mase mehkobno nežno in elegantno izvijajo iz valujočih draperij. V harmoniji domišljijskega, eksaktnega in tehnično dovršenega prepletanja, mestoma v igri kontrastov krivulj, gladko-mehkih prehajanj in ostrih površin, vstajajo kvišku med navidezno nepremičnostjo kompozicije in gibanjem, na katerega napeljujejo. Forma nakazuje jedro in obliko telesa, tekoče neprekinjene linije, ki prispeva k poetiki kipa. Ta izčiščena likovna preizkušnja pa odzvanja tudi v povsem geometrijskih rešitvah (Kocka), kot vračanje k elementarnim oblikam, v zarezah časa in ostrini ravnih črt. Avtor dodaja ali odvzema, gradi in votli, ohranja lahkotnost ali se spopade z rastočo težo, vreže risbo in uporablja naravne barve, kot so bela, črna, siva in paleta zemeljskih tonov. Večinoma ustvarja v žlahtni, prastari japonski raku tehniki, uporablja avtorske glazure, narejene iz pepela trt, modre galice in prsti. Nekateri objekti so žgani na visoki temperaturi (kamenina) in ob tem pomenljivo poudari: »Tako ustvarjati keramiko pomeni veseliti se življenja v dotiku z lepimi predmeti, v radoživosti in radovednosti: to je bistvo simbola 'raku' in filozofije zena«.

Ravno zato so si dela morda na prvi pogled različna, a jih vselej povezuje enako učinkovita idejna širina, raziskovalna vnema in enako izmojstrena roka. S pretanjenim oblikovanjem slehernega detajla kot tudi celotne podobe je dosegel spontano prehajanje ostrine v mehkobo, liričnosti v dramatičnost, impresije v ekspresijo in slednjič v izluščeno ekspresivno abstrakcijo (Sfinga, Feniks …). Tu naj omenimo še t.i. zidne slike oziroma sliko reliefe. V njih ploskve lahko sestavlja v nekakšne mozaične reliefe s poudarjenimi lomi ravnih linij, ki tvorijo dinamično celoto. Gladkost glazure v paletah umirjenih in živahnih barv postane elegantna igra prepletanja oblik in odpira pogled v svojevrstne abstraktne pokrajine.
Ivana Skubina prepoznavamo kot tenkočutnega ustvarjalca ekspresivnih izpovednih vsebin, v katerih je izoblikoval bogat ikonografski prostor. V svoje glineno snovanje polaga zorenja svojih premišljevanj in spoznanj o človeku in življenju, svojo senzibilnost, radost in odseve svojih izkustvenih doživetij in hotenj. V svoji likovni pripovedi stremi k odpiranju novih obzorij, k odkrivanju znanega v neznanem ali neznanega v znanem. Vrača se v prvobitnost in razsežnosti bitja in bivanja, ki je razpeto med zemljo in nebom, med tostran in onkraj, med končnim in neskončnim. V dela je vgnetel globino brezčasnosti, skrivnost in svetost. Na svoj izviren način je obudil spomine na davne kulture, mitološke junake, legende, toteme, idole, svetišča in v njih čaščene varuhe zakladov.

Njegovo umetniško delo zveni v polnem sozvočju. Še bolj je ponotranjeno, vsekakor takšno, da se nas vedno znova močno dotakne. Skulpture dominirajo v tajinstvenosti in čarnosti oblik. Imajo svojo nemo govorico, svoj notranji glas in svojo zgodbo. V vsako od njih je vdelal iskanja, odgovore in ujel delček 'Velike lepote'. Vse je lahko trdno in vse je lahko takokrhko, drobljivo in ranljivo, a tudi sveto in neizmerno lepo. Takšno, kot je tudi življenje.

Polona Škodič