RAZSTAVA

O umetnici:
Cvetka Hojnik je rojena v Murski Soboti. Po končani gimnaziji v Murski Soboti je diplomirala na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, oddelek za tekstilstvo, študijski program oblikovanja tekstilij in oblačil. Študira tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.  Z nalogo En Soph - Asemblaži in teksturiranje skozi fraktale kabale pridobi na Šoli za slikanje in risanje naziv magistrica likovnih umetnosti. Za svoje  ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj, med drugim je trikratna nagrajenka DLUM-a (Društva likovnih umetnikov Maribor), prejela je Gran Prix na mednarodni razstavi Žene slikari v Majdanpeku, Srbija  ter posebno nagrado strokovne žirije na 3. mednarodnem bijenalu del na papiru Prijedor 2020, Bosna in Hercegovina. ter priznanje za ustvarjalnost ter produktivnost Društva mednarodnih svobodnih umetnikov s sedežem v Neaplju, Italija, predsednik Enzo Marino. V letošnjem letu je dobila dve priznanji, na bienalu Nude v Petrovcu (Črna Gora) priznanje za sliko z naslovom Prekrita s tančico ter posebno priznanje žirije v Zagrebu, Hrvaška na razstavi z mednarodno udeležbo. Aktivno sodeluje z »Eine art galerie v Bad Emsu«, Nemčija in kuratorjem Petrom Hoffmanom. Leta 2013 je imela pregledno razstavo svojih del v Galeriji – Muzej Lendava. Ob tej priložnosti je izšla njena monografija in podelitev priznanja za kulturne dosežke doma in v tujini. Je članica Društva likovnih umetnikov Maribor, Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Avstrijskega društva likovnih umetnikov ter Društva mednarodnih svobodnih umetnikov. Živi in ustvarja v Lendavi.

Vsiljivo prepričanje, da so »sodobne« samo tiste vizualne prakse, ki se odrekajo klasičnim nosilcem, se je že neštetokrat izkazalo za zmotno, ne glede na to, koliko pristašev ima v umetnostnih institucijah ter med spremljevalci in komentatorji umetniške produkcije. Kljub ponavljajočim se trditvam, da je slikarstvo mrtvo, oljne in akrilne slike še vedno nastajajo, vznemirjajo in vztrajno dokazujejo, da polje artikuliranja vizualnih sporočil še zdaleč ni izčrpano in da preizpraševanje upodobitvenih modelov odpira nova obzorja na stičiščih znanega in neznanega. Med temeljnimi postulati slikarstva je zato treba najprej izpostaviti dejstvo, da mora slikar sam ustvariti prostor, kjer bo umeščena možnost vidnega. Šele z vzpostavitvijo tega pogoja se konstituira paradigma, ki generira individualizirane oblikovne in pomenske rešitve, ki jih prepoznavamo po potezi in teksturi. Ne tematika ali ikonografski zastavek, pač pa subjektivnost materialne zasnove podobe predstavlja izhodišče, iz katerega je moč izpeljati proces nastajanja vizualnih entitet, ki ne odslikavajo izkustev prepoznavanja pojavne resničnosti, ampak so spodbuda invenciji simbolnih izjav, ki povzemajo neizgovorljivost človekove vrženosti v svet.

Likovna dela Cvetke Hojnik so po formi minimalistična, po izrazu in sporočilnosti pa presenetljivo kompleksna in večplastna. Podrobnejši pogled na nosilce kvadratne oziroma pravokotniške oblike gledalcu namreč razkrije bogato strukturo slikovnega polja, sestavljenega iz plastičnih nanosov barve, ki so od podobe do podobe različni, povezuje pa jih postopek tkanja površine kot materialnega dejstva, stran od vsakršnega iluzionizma in optičnih prevar klasične inscenacije. Nedvomno je za takšno odločitvijo globoka osebna izkušnja, intimno spoznanje usodne razdvojenosti, ki je temeljno gibalo naše eksistence, v pesimistični različici razumljene tudi kot potovanje od nikoder nikamor. Svetloba in tema, red in nered, vidno in nevidno ter še nepregledna množica drugih nasprotij so dvojice, s katerimi se na tej poti soočamo, jih skušamo preseči ali vsaj uravnotežiti tako v vsakdanjem življenju kot v umetniških formulacijah. Cvetka Hojnik se je odločila, da bo k temu vprašanju pristopila s skrajno reduciranimi sredstvi, s kontrastnimi barvami in s prvinskimi geometrijskimi liki ter le s temi elementi izrazila svoje pojmovanje dilem, h katerim se človeška bit vedno znova vrača. Slikarkin analitični način dela s tem redukcionizmom dosledno uveljavlja načelo »manj je več« in dokazuje, koliko energije dejansko izžarevajo njene navidezno tako preproste slike, na katerih dominira črna barva. Ta stalnica v umetničinem opusu je v modernizmu začetek in končna izpolnitev vsega, kanonizirala sta jo Malevič in Rodčenko, poklonila sta se ji Barnett Newman in Ad Reinhardt, navduševala je Pollocka, Rothka, Klinea in Motherwella, od sredine prejšnjega stoletja dalje je prevladovala v abstraktnem slikarstvu in dosegla eno svojih najbriljantnejših uresničitev v stvaritvah Pierra Soulagesa. Njena izrazna silovitost, radikalni odstop od drugih odtenkov barvne lestvice, z ritmom nanosov in z napetostmi med uporabljenimi materiali premaga učinek monohromnosti in hkrati preseže strogost razmerij črnine same s seboj. S tem preneha biti tema kot nasprotje svetlobe, ampak postane njena absolutnost v metafizičnem smislu. Črne slike so pravzaprav monoliti, ki jih ni nujno obešati na stene, saj so lahko prislonjene obnje, kot samostojni določevalci prostora v izbrani notranjosti. Lovljenje pogleda, ki ga implicira poslikana, ritmično strukturirana površina, nadgradi časovna dimenzija, interval, potreben za obvladanje celote, sestavljene iz množice pomenljivih detajlov. Realnost vsake podobe je dejansko trojna, poleg predmeta kot takega jo tvorita še proces slikanja in odnos tistega, ki jo gleda. Gledalec je vedno tisti, ki jo interpretira, se sprašuje, kaj pomeni, kaj sporoča. Odgovor ni nikoli dokončen, občeveljaven, vsak posameznik ga najde le zase.

Opus Cvetke Hojnik nastaja s kontemplacijo, s skrbnim premišljevanjem, kako povezati senzibilnost in racionalizem, duhovno in materialno, notranje in zunanje videnje determiniranosti oblik, ki so jih civilizacijske preobrazbe privzdignile v simbole, celo v arhetipe. Krog, kvadrat in elipsa kot vmesni lik z lastnostmi obeh so se skozi čas utrdili kot nosilci konvencionalnih pomenov, v bistvu nasprotujočih si principov, ki povzemajo razdeljenost izkustvene in duhovne resničnosti. To je obenem večna spodbuda umetniškega ustvarjanja, ne glede na medij in slogovne parametre, kar nas vedno znova navdušuje, je raznovrstnost avtorskih nagovorov, odkrivanje, na koliko načinov se lahko ta temeljna resnica formulira. Pri Cvetki Hojnik se z binarnim načelom, s katerim se stvari vzpostavljajo in razgrajujejo, srečujemo v skrajno estetizirani likovni govorici, ki z minimaliziranjem izraznih sredstev zaobjame celotni pomenski spekter labirintov biti. Pozunanjenje lastne emocionalne in mentalne izkušnje je v končni posledici kot slika-objekt dano v videnje, da bi kot empirično dejstvo spet postalo to, kar je omogočilo njegov nastanek – namreč umetniška invencija.

Brane Kovič