Giorgio Valvassori, instalacije

O umetniku

Giorgio Valvassori (1947, Gorica) je 1980 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Od 1980 do 2010 je na Državni srednji šoli za umetnost v Gorici poučeval risbo, vizualno vzgojo in slikarsko načrtovanje. Leta 2003 je pripravil projekt »Počitek za oči«, nekakšen pregled čez prehojeno umetniško pot, s katerim je na petih različnih prizoriščih v Italiji in Sloveniji razgrnil pred gledalca svojo umetniško produkcijo, nastalo med letoma 1978 in 2001. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah, večkrat pa se je predstavil tudi samostojno. Kot svobodni umetnik živi in ustvarja v Gorici.

Antinomika

Saša Quinzi

Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil. / Iz dolgih žebljev / si varim ude novega telesa. / Iz starih cunj bo drobovje. / Nagniti plašč mrhovine / bo plašč moje samote. / Oko si izderem iz globine močvirja. / Iz prežrtih plošč gnusa / si bom postavil kolibo. / Moj svet bo svet ostrih robov. / Krut in večen. [Tomaž Šalamun, Mrk, 1966]

Instalacije Giorgia Valvassorija se rojevajo iz premišljenega odklona in iz zavestnega zavračanja tiste prazne ter estetizirajoče lepote, ki je zakrila naše vizualno obzorje in omrtvila našo sposobnost pretanjenega zaznavanja. Valvassorijeva drža ima apofatičen predznak, saj svoja dela gradi z odrekanjem, redčenjem, klestenjem. Zaradi tega ima načrtovanje v njegovem umetniškem postopku posebno težo. Takrat bistri in preceja navdih na najbolj klasičen način, s prostoročno risbo na belem papirju. Strogo presoja in postopoma lušči začetno misel ter jo na koncu prenese v konkretne oblike, ki so »v procesu vztrajnega čiščenja pridobile vse bolj bistvene poteze« [Fulvio Dell'Agnese 2003]. Tako nastala dela so praviloma brezbarvna, vendar niso pusta, saj jih odlikuje sežeta in eidetična forma, s krhkim notranjim ravnovesjem, ki se lahko spreminja glede na razstavni prostor ali zaradi zunanjega posega. V tem primeru nastopi sprememba zaradi tehnološke hibridizacije Vanje Merviča, ki je uporabil izrazne medije, tuje Valvassorijevemu arhaizirajočemu in prvinskemu svetu. Mervičev »Echo Of The Vacuum« izkorišča votlo ogrodje »Gnezda« za vizualizacijo zvoka, tako da se zvočna koda prekriva z vizualno in načenja stabilnost instalacije. Tudi linearno izčiščena »Ograda snubcev« – kartonasta škatla in kartezijanski okvir iz lesenih letvic, ki oblikujeta in urejata prostor – je načeta v svojem ravnovesju s projekcijo »Blowing Bubbles On A Micro Scale«. Racionalnost risbe in misli morata po sili razmer sobivati s spremenljivo naključnostjo gomoljastih oblik, vendar ne dosežejo prave simbolne sinteze. Gomolji pa so le vzorci žvečilnih gumijev, ki jim je navidezno odvseta banalna estetska vrednost zaradi mikroskopske povečave. Podobno velja za »Malo gnezdo« s črno gumijasto kepo.

Valvassori vztrajno raziskuje miselni in vizualni red ter nam ga delno ali skoraj v celoti odkriva v instalacijah kakršni sta »Bivajoča struktura« ali »Zemljevid«, v katerem lahko prepoznamo vozlišča sodobne, razsrediščene informacijske družbe. Svoj cilj pa dosežene le začasno, saj so to premične strukture, ki jih lahko tudi obesimo na steno, njihova sporočilnost pa je prepuščena krhki obstojnosti porabnih materialov. Fizično lahke instalacije, kakršen je karton zavit v »Spiralo«, zaznamuje tudi igrivost, ki pa ni miselna lahkotnost, marveč na ironičen posmeh. Zato naj se ne pustimo zavesti z »Videnjem poezije«: skozi daljnogled lahko (po)gledamo, vendar je samo slepim je dano videti. Instalacija je neposredno izpeljana iz svinčenih »Zrcal«, ki jih je Valvassori izdelal »na začetku devetdesetih let in jih posvetil motivu percepcije v dialektičnem odnosu med iluzijo in razočaranjem, med polnostjo in praznino« [Isabella Reale 2013].

Antinomičen pristop in večpomenskost, ki sta značilna za poetični credo Giorgia Valvassorija, se odražata tudi v poseganju po revnih, navadnih in organskih materialih, lesu, kartonu, plastiki. Čeprav se jih avtor loteva z izurjeno obrtno veščino, so slednji brez lastne estetske ter ekonomske vrednosti; z lahkoto se obdelujejo in nimajo nobene specifične spomeniške teže; lahko se reciklirajo, lahko propadejo; prazaprav so ti materiali vnetljivi kakor pesnikovi verzi: »Potem bom vse zažgal. / Gorelo bo dolgo, / gorelo bo sedem dni. / Ostali bodo samo žeblji, / spajkani, zarjaveli vsi. / Tak bom ostal. / Tak bom vse preživel.­« [Tomaž Šalamun, Mrk, 1966]