RAZSTAVA

O umetniku

Ištvan Išt Huzjan se je rodil 1981 v Ljubljani. Leta 2005 je diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Svojo založniško hišo za knjige umetnika 21st Century Books je registriral leta 2006. Leta 2009 je zaključil umetniški rezidenčni program na Rijksakademie van beeldende kunsten v Amsterdamu. Med letoma 2010 in 2015 je obiskal tudi več drugih rezidenčnih programov, med njimi umetniški rezidenčni program Changdong Muzeja za moderno in sodobno umetnost v Koreji v Seulu in Umetniško rezidenčno stanovanje Ministrstva za kulturo RS v New Yorku. Leta 2010 je soustanovil umetniški kolektiv Project Goleb v Amsterdamu. V letih 2011 in 2014 je bil nominiran za Nagrado OHO. Leta 2013 je prejel Nagrado Fernand Baudin v Belgiji in leta 2015 Veliko nagrado žirije na 31. grafičnem bienalu v Ljubljani. Njegove pomembnejše samostojne razstave v zadnjih letih vključujejo De Metrico a Imperial, Proyectos Monclova, v Ciudad de México v Mehiki, Mere v MGML, Ljubljana, in Podzemni sprehodi v galeriji Eastwards Prospectus v Bukarešti. Njegove pomembnejše skupinske razstave v zadnjih letih vključujejo 31. grafični biennale Nad tabo ti, MGLC v Ljubljani in NSK State Art: The Impossible Return v Galeriji CUNY Graduate Center James, New York in Onkraj Naše Oble, 8. Trienale Sodobne Umetnosti - U3 v MG+MSUM, Ljubljana. Leta 2012 se je pridružil skupinski razstavi, Simplon Express – Povratek, situirani na vlaku med Zagrebom in Parizom, ter Taxi Avant Minuit, projekt za galerijo Des Locataires ki je vključeval happening v Taxiju na sejmu FIAC v Parizu. Istega leta je Huzjan potoval po kopnem med Seulom in Ljubljano kot umetniški projekt. Od leta 2012 vodi eksperimentalni umetniško-razstavni prostor Coffre Fort (Trezor) v Bruslju z umetnikoma Gregoirjem Mottom in Thibautom Esiaujem pod imenom Artists Club. Živi in dela med Ljubljano in Brusljem.

Na lovu za spomini

Tatjana Pregl Kobe

Svojcev se vsako leto spominjamo na prvi novembrski dan, posvečen najbližjim. Nekako v tem času se v začetku novembra na pokopališču spomnim, da je Ištvan Išt Huzjan na željo svojih staršev že pred leti naredil kip za nagrobnik kot intimno obeležje spominjanja. In se hkrati spomnim tudi na finski humoristični roman Arta Paasalinna »Na lovu za spomini«, ki dvigne spominjanje nad njeno višino, v posebno stanje, v katerem začutiš nekaj, kar je onstran njene spoznavne razsežnosti, kar sega v območje sublimnega. Taksist Seppo Sorjonen ustavi ostarelemu geodetu v pokoju Taavettiju Rytkönenu, ki ima težave z demenco: dogodke v daljni preteklosti si je dobro zapomnil, kratkotrajni spomin pa mu slabo služi. Taksist ga zapelje na vožnjo brez konkretnega cilja: začne se nepredvidljiva avantura, ki poveže Sorjonena in Rytkönena na prav poseben način. Dober humor in nenavadna večplastna zgodba je tisto bistvo, tista srčika, ki človeku kot bitju besede omogoča, da začuti in doživi nadpredmeten, duhovni svet, ki daje življenju višji smisel. Tudi vizualni umetnik Ištvan Išt Huzjan, katerega značilno umetniško poetiko je močno zaznamovalo radostno odkritje lastnih risbic iz najzgodnejših let, svoje intimne zgodbe razvija v večplastne projekte. Polno doživljanje sveta okoli sebe, razstavljeno z objekti spominjanja vse od otroštva dalje, deluje kot srčna spirala, kakor duhovni vrtinec, ki te potegne do svojega dna, kjer se razlije njena notranja lepota, njeno notranje bogastvo, kar vse je pravzaprav njegovo umetniško poslanstvo.

V svojem otroštvu je imel Ištvan Išt Huzjan na hišnem dvorišču majhen peskovnik, za katerega je dosti kasneje ugotovil, da je bil njegov prvi prostor ustvarjanja, atelje. In ker navdih za svoja umetniška dela pogosto išče v vračanju v preteklost, k svojemu izvoru, se je v projektu Vračanje k prvemu m2 vrnil k temu svojemu najranejšemu spominu na peskovnik. V nenavadnem, a odmevnem projektu je izpostavil sposobnost čudenja. Njegovi otroški in mladostni spomini so postali nekakšen povezovalni element mnogih vej njegovega ustvarjanja. Spomine je usmeril v lastno identiteto: »Spoznaj sebe« je pisalo nad vhodom v Pitagorejsko šolo in v Delfsko preročišče. Besede, ki jih zagotovo ni spregledal. Tudi vsi njegovi drugi projekti spoznavanja s samim seboj in s svojo preteklostjo, s spomini nanjo, so ne glede na to, kako zelo intimno iztočnico imajo – če so jih sprožili družinski fotoalbumi, ljubezenska SMS-sporočila ali kaj drugega – v bistvu v končni vizualni obliki vedno univerzalni, arhetipski in predvsem izrazito večplastni. V njegovo umetnost je nevsiljivo umeščena intimnost, je zaznano preučevanje dejavnosti človeka od najbolj ranih let in pod nenehnim vplivom svojega ustvarjalnega dela tudi občutek in posluh za vsakdanje življenje. Zanima ga polje umetnosti, ki razume svojo produkcijo kot živo ne le v procesu njenega nastanka v ateljeju, temveč tudi njene predstavitve gledalcu. Zemljanu.

Umetnik Ištvan Išt Huzjan je močno vpet v mednarodne umetnostne tokove. Ustvarja in biva med Ljubljano in Brusljem. Ves čas je na tekočem z aktualnim dogajanjem doma in v svetu, kjer ustvarja na rezidencah, kje na poti ali v eni izmed držav, med katerima je njegovo življenje razpeto. Domala vsi projekti, knjige umetnika in performanske stvaritve so rezultat umetnikovih dolgotrajnih predhodnih razmišljanj. V umetnostnozgodovinskem smislu navezuje svojo aktivnost predvsem na neokonceptualne prakse šestdesetih let po »Happeningu« slikarja Allana Kaprowa (1927–2006), pionirja pri oblikovanju koncepta performansa, ki je opisoval svoje delo kot zlitek lastnega življenja in lastne umetniške prakse, kjer meja med življenjem in ustvarjanjem umetnosti ne obstaja več. In kjer umetnost nastane pred interakcijo z gledalcem ali z njim, o čemer (vključno s simboliko ogledal) priča tudi velika nagrada 31. grafičnega bienala v Ljubljani (2015). Atraktivno postavljena instalacija odseva kompleksno mrežo zgodovinskih referenc in formalnih sredstev v vsej njihovi razslojenosti, je polifonija narave in spomina, umetnostne zgodovine in umetnikovih intimnih odzivov.

Za vse Huzjanove projekte v zadnjem desetletju in pol je ključno vračanje v polpreteklo zgodovino in lastno mitologijo. Že od študija dalje se je družbeno dogajanje vse bolj izražalo tudi v njegovih delih, čeprav na zelo subtilni ravni. Njegova zelo osebna umetniška poetika se je že pri prvih projektih kazala tudi v naslovih projektov: Veliko tišine v ljubljanski Finžgarjevi galeriji (2004), Jaz sem tisti večni otrok … v koprski Galeriji Meduza (2008), Vračanje k prvemu m2 v ljubljanski Galeriji Gregor Podnar (2011) ali pa Od tu do tu v ljubljanski galeriji ŠKUC (2013). In tako naprej. Vse do performansa Od tu do tu (2014) v losangeleški Blum&Poe Gallery, instalacije Jedra v Reaktorskem centru Podgorica (Institut »Jožef Stefan«, 2016), ki je bila del razstave 8. Trienala sodobne umetnosti U3, in Mere v ljubljanski Mestni galeriji (2017), ki je bila v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom del 32. grafičnega bienala Ljubljana.

Kozmičnih procesov, ki vplivajo na usodo človeštva, praviloma ne moremo nadzorovati, je bila ena izmed idej 8. trienala sodobne umetnosti (2016), tudi sam Ištvan Išt Huzjan razmišlja o svoji umetniški poziciji v najširšem kontekstu, saj svoje večplastno ustvarjanje vidi kot pobudo k motrenju univerzalnih tem. Prispevek k takemu mišljenju in umetniški naravnanosti je tudi razstavni projekt Naplavine v Mestni galeriji Nova Gorica. Z naplavinami so mišljene substance, od katerih se poslovimo in ne pričakujemo, da se bomo z njimi ponovno srečali: gre lahko tako za fizične odpadke kot občutke do drugega, spomine ... Te substance-naplavine, kadar niso z nami, prav tako živijo in se sčasoma predrugačijo. Ponovno snidenje z njimi je lahko izjemno zanimivo, potencialno travmatično oziroma nam lahko spremeni življenje. Tu gre ponovno lahko tako za mikro plastiko, ki jo z ribami iz morja ali s kakšnimi drugačnimi sestavinami jedi, dozorelimi v zemlji, kompostirani z onesnaženimi odpadki, zaužijemo nekaj let po tem, ko smo jo odvrgli v smeti, kot srečanje v ponavljajočih se spominih ali v sanjah z ljubo osebo, ki smo jo izgubili. Torej bi bilo lahko umetnikovo sporočilo tako okoljevarstveno, občečloveško, kot intimno spominsko, subjektivno. A tokrat Ištvan Išt Huzjan z razstavo Naplavine obravnava problem predvsem z osebnega vidika, ustvarja projekt o tem, kar doživlja sam.

Prostorsko si je umetnik zamislil postavitev zgolj na tleh, stene so prazne. Na tla galerije je postavil okoli petnajst objektov, sestavljenih iz uporabnih predmetov, ki so bili navzoči v njegovem življenju, a jih ne potrebuje več, ker so zastareli, in pariškega gipsa, tradicionalnega kiparskega materiala (kakršne so bile kopije v 19. stoletju). Kombinacija teh dveh elementov v novogoriški Mestni galeriji ustvarja Huzjanove Naplavine in s tem seveda predstavlja tudi izvirni vizualni nagovor umetnika samega. Umetnine oziroma »ready made« postavljeni objekti v Huzjanovih Naplavinah se poudarjeno osvetljene na svojevrsten način svetijo, sprosti se nekakšna nova moč, novo življenje. Če v spominih dvomimo o smislu življenja, živimo v strahu. Spomin, obravnavan kot vrednota, nam podarja nekakšen načrt, kako prepoznati svoja resnična hotenja in kako jih v največji naklonjenosti tudi uresničiti. Se iz njih učiti. Huzjanove Naplavine gledalcu dovolijo, da se poda na lov za lastnimi spomini.