RAZSTAVA

O umetnici

Natalija Šeruga Golob (1971) je samostojna ustvarjalka na področju kulture (slikarka). Leta 1999 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (BFA), kjer je leta 2003 tudi magistrirala (MFA). Že davno je slikarstvo izbrala kot način preživetja. Živi in dela v Radencih.

Z razstavo Salve Regina III se akademska slikarka Natalija Šeruga Golob po 10 letih ponovno samostojno predstavlja v Mestni galeriji Nova Gorica. Zvesta svojemu prepoznavnemu slogu ter temam kot so čas, minevanje in razkroj bo na ogled postavila 20 slik večjega formata, poimenovanih Pregrinjala, ter 40 miniaturnih slik, poimenovanih Ogledala, vsa slikana s pigmenti v akrilnem mat vezivu na slikarsko platno. Temu bo dodala še 14 manjših slikarskih del v slikarski tehniki z voskom, pigmenti in tušem na platnicah starih knjig (Uteži). Sestavni del postavitve je tudi video Salve Regina ter glasba Arva Pärta Spiegel im Spiegel, za violino ali čelo in klavir (1978).

Za sliko je zmeraj usodna odločitev, kaj lahko naredi umetnica s čopičem in s svojo voljo in kaj naredi naključje materiala. Prav zato je zanimivo umetničino razmišljanje o njenem ustvarjanju: »Sem slikarka. Zadnja leta razvijam slikarski model, ki se sklada s temeljno strukturo sveta, v kateri je transformacija stalnica in je konec pogoj ponovnega začetka. Slikarski model, ki ga razvijam temelji na pradavnem in večnem v vizualnem ustvarjanju. Slikanje mi pomeni ritual, most med realnim in transcendentnim. Ritual kot standardizirano, ponovljivo vedenje, ki me poveže s pojmom transcendentalnega. Če predpostavljam delitev realnega in imaginarnega sveta na dva pola: sveto in profano (kot dve absolutno različni resničnosti) mi ritual ustvarjanja predstavlja most med tema dvema svetovoma. Umetnost je stvar duha in njeno poslanstvo je približevanje smislu življenja. Ni mistike, sem davno tega blasfemično zapisala v slikarski dnevnik. Mysterium velja za začudenje nad nadnaravnim, iracionalnim. Misteriozno je tisto, kar je in ostane vseskozi in v vsakem primeru nerazumljivo. »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.« »Wovon man nicht sprechen kann, daruber muss man schweigen.« ― Ludwig Josef Johann Wittgenstein. Temeljnih filozofskih resnic se lahko le dotaknemo, le nakažemo, jim zgolj prepustimo prostor, v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne struktura sveta le dotaknem in prepustim prostor, da se razkriva samo. Vizualni in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne prekrijeta. S tem ko svet razkosamo na razne metajezike jezike, ga približno definiramo in spoznavamo ter se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe.

Slikarska platna z vidnimi šivi šivam na kovinski podokvir. S takšnim nosilcem slike želim vzbuditi asociacije na staro, pradavno, arhaično. Od kar pomnim se v delu osredotočam na čas, minevanje in razkroj. Tega ne upodabljam kot motiv, temveč postaja v zadnjih letih del moje slikarske prakse. Tehnologijo slikanja dobesedno prežemam z uničevanjem. Svoje slike prekrivam s »pepelom« - mešanico belega (PW6) in črnega pigmenta (PBk7) ali z »zemljo« - zemeljskimi pigmenti (α-FeOOH). Barvo nato odstranjujem na način, ko prepustim materialu, da sam odkrije ali zakrije dele slike. Ta korak uničenja oz. izginjanja podobe, običajno a zagotovo, naredi čas. Zadnja leta sama, z zadnjim slikarskim posegom, preuredim čas, ga skrčim, pospešim in skoncentriram v slikarski postopek. Minevanje, preobrazba ni le odgovor na »Kaj je upodobljeno?« ampak tudi odgovor na »Kako je upodobljeno?«. Na slikah tako ustvarjam minulo v sedanjosti.«