RAZSTAVA

O umetniku:
Boštjan Kavčič se je rodil leta 1973 v Šempetru pri Gorici. Osnovno šolo je obiskoval v Tolminu, srednjo elektrotehnično šolo v Novi Gorici. Leta 1997 je diplomiral iz bančništva in financ na EPF v Mariboru. Med leti 1997 in 2003 je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO). V času študija je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za kiparstvo in diplomiral pri prof. Luju Vodopivcu. V letih 2003–2005 je bil štipendist Ministrstva za kulturo za podiplomski študij videa na ALUO v Ljubljani in leta 2007 magistriral pri prof. Sreču Draganu. Predstavil se je na mnogih samostojnih ter skupinskih razstavah, se udeležil mednarodnih simpozijev, postavil več javnih del. Njegova dela so uvrščena v zbirke AS Galerije, Umetnostne galerije Maribor, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki in v digitalni arhiv DIVA. Od leta 2007 je samozaposlen v kulturi. Živi in ustvarja v Rodinah v Beli krajini.

Organizmi so popkovina sveta. So to in ono hkrati.
Presegajo delitev na zgoraj in spodaj, na včeraj in danes.
Pojavljajo se spontano z namenom harmoniziranja
osebnega mikro- in makrokozmosa.

Boštjan Kavčič, 2009

Boštjan Kavčič je eden redkih slovenskih kiparjev, ki ustvarja v kamnu. V tem materialu že od leta 2002 nastaja kiparski opus z naslovom ORGanizmi, ki trenutno šteje 62 kosov. Med njimi je nekaj javnih skulptur, četrt jih je v zasebnih zbirkah, večino, predvsem tiste manjših dimenzij, pa ima v lasti umetnik. Približno tretjina tega opusa je predstavljena na razstavi z naslovom Linija, ki je zasnovana dvodelno, saj predstavitvi v Mestni galeriji Nova Gorica sledi prenos v Galerijo cerkve Sv. Duha v Črnomlju. Naslov Linija predstavlja konceptualno zasnovo razstave, saj s svojimi številnimi pomeni – nepretrgana vrsta točk, črta; usmeritev kake dejavnosti; tok, potek; oblika, obris; povezava med kraji, proga – označuje tako razvoj opusa in njegovo pregledno predstavitev kot umetnikovo življenjsko pot, ki ga je vodila z Goriške, kjer se je rodil, preživel otroštvo in mladost, v Belo krajino, kjer danes živi in ustvarja.

Da je razstava zasnovana izrazito osebno, ne preseneča, saj je tudi sam opus ORGanizmi vzniknil iz umetnikovih intimnih življenjskih izkušenj in spoznanj. Prvi dejavnik, ki je botroval nastanku ORGanizmov, sega v umetnikovo otroštvo, ko je na planini Razor v Julijskih Alpah našel kamniti fosil školjke in ob tej najdbi intuitivno dojel, da (materialni) svet obstaja že dolgo, skoraj od vekomaj, in da je bil včasih drugačen, kot je zdaj. Drugi pomemben dejavnik je bilo umetnikovo najstniško obdobje, ko je skozi šolanje na srednji elektrotehniški šoli in sočasno igranje v glasbeni skupini spoznal, da je materijo mogoče dojemati kot obliko energije in energijo kot valovanje. To spoznanje je v času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani izkusil tudi v praksi, ko se je na delavnicah Marka Pogačnika, enega od ustanoviteljev skupine OHO, učil uporabljati telo kot instrument zaznavanja energije in na ta način prehajati meje materialnega sveta. Čutne izkušnje stapljanja s kozmosom pa je skozi sočasno sodelovanje z Draganom Živadinovim, ki je bilo velik intelektualni izziv, sproti razumsko strukturiral in oblikoval v miselne koncepte. Vzporedni druženji s tema povsem nasprotnima si osebnostima je umetnik dojemal kot dve plati istega izkustva, ki mu je tisto, kar je prej samo slutil, potrdilo na osebni ravni. Tretji dejavnik, ki je vplival na vznik ORGanizmov, pa je bilo umetnikovo potovanje v ZDA, kjer se je znašel v času terorističnega napada na Svetovni trgovinski center in sredi izrednega stanja, ki je zavladalo potem. Skozi to izkušnjo je spoznal, da se svet, kakršnega poznamo, lahko v trenutku popolnoma spremeni in da je ta sprememba lahko tudi usodna, to spoznanje pa je v njem prebudilo odločitev, da si je treba v življenju zavestno prizadevati za strpnost, mir in harmonijo.

Vsa omenjena izkustva in spoznanja so vplivala na to, da je umetnik izoblikoval specifičen, lahko bi rekli širokokoten pogled na svet, ki vidi univerzum kot celoto, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju, odraža pa se tudi v njegovem načinu življenju, ki izkazuje spoštovanje do vsega bivajočega, odgovorno ravnanje z dobrinami in usklajenost z naravnimi ritmi. Ta specifična življenjska filozofija in praksa določa tudi njegovo ustvarjanje, v kiparskem opusu ORGanizmi pa se razodeva v vsej svoji konkretnosti in na vseh ravneh, pri izbiri materiala, zasnovi in izdelavi skulptur, oblikovanju forme in postavitvi skulptur v prostor.

Osnovni material, iz katerega so narejeni ORGanizmi, je kamen, ki ga včasih spremlja tudi les ali kovina. Izbira kamna kot osnovnega materiala izhaja iz dejstva, da vsebuje vso zgodovino življenja na Zemlji, ujeto v sprijetih, milijone let starih plasteh usedlin, in to življenje skuša umetnik skozi proces ustvarjanja osvoboditi. Postopek nastajanja posameznega ORGanizma v osnovi razume kot »odstiranje stoletij«, kjer je on sam le »majhen prašni delec v mogočnem prostoru in času«. Dojema ga kot neke vrste ritual, skozi katerega vzpostavlja povezavo med seboj in univerzumom, med mikro- in makrokozmosom. »Pod milim nebom se gledamo z zvezdami, plešemo naš ples in moja roka potuje v njihovih ritmih,« zapiše v nekem svojem besedilu. Kamen obdeluje toliko časa, »dokler organizem ne zadiha«. Ne gre torej za iskanje nekih skritih oblik, ampak za osvobajanje energije, življenjske sile, ki je ujeta v njem. To dokazuje tudi pogled na ORGanizme kot celoto, ki pokaže, da v osnovi izhajajo le iz treh oblik, kroga, trikotnika in redkeje kvadrata, ki se razpnejo v volumen po principu krivulje, najraje spirale, včasih pa tudi sinusiode, parabole, cvetnega venca ali detelje. Volumen se vselej izoblikuje na tak način, da je naglašena os, bodisi tako, da se krivulja suka okrog lastne osi, bodisi z odprtino v središču volumna bodisi os nakazuje zunanji element, kot je denimo plamen sveče ali curek vode/peska. S principom krivulje in naglašeno osjo umetnik dinamizira volumen skulpture, občutje gibanja pa še dodatno poudari z značilno obdelavo njene površine, kamor s krožno žago in dletom vriše zareze, ki potekajo iz skupnega izhodišča, navadno v osi skulpture, proti njenim robovom, navzven in navzdol. Skulptura je končana, ko umetnik začuti, da je skoznjo stekel energijski tok.

Vendar pa s tem proces ustvarjanja ORGanizma še ni zaključen, saj umetnika čaka še umestitev skulpture v prostor, naj bo to zunaj v naravi, v prostorih naročnika/zbiratelja ali v galeriji. Tudi ta proces je neke vrste ritual, pri katerem skuša umetnik harmonizirati mikro- in makrokozmos, le da tokrat ni v ospredju povezava med njim in univerzumom, pač pa med skulpturo in njenim okoljem. Kot sam pravi, gre pri tem procesu v osnovi za to, da skulpturo umesti v prostor tako, kot da je že od nekdaj tam, da deluje kot »ORGan v telesu«. Pri tem upošteva tako elemente (galerijskega) prostora kot značilnosti lokalnega okolja, ki jih s skulpturo poveže v celoto po načelih naravnega sobivanja. Šele z umestitvijo v prostor skulptura zaživi kot ORGanizem, kot »popkovina sveta«, ki povezuje in vzpostavlja ravnovesja, to pa obiskovalec začuti kot mir, skladnost in harmonijo, ki prevevajo prostor, kjer domuje.

Ko je pred nekaj leti postalo znano izročilo staroverstva oziroma naravoverstva, kot ga je popisal Pavel Medvešček na terenskih raziskavah v Posočju, je umetnik odkril številne vzporednice med svojim delom in tem izročilom. Te povezave, ki jih umetnik osvetljuje tudi z izbiro naslovov, kot so Troglav, Deva in Devač, Bela kača (s kronico) in Rusalke, bi bilo mikavno podrobneje raziskati, vendar se moramo zaradi pomanjkanja prostora temu odreči. Poudariti pa je treba, da se umetnikovo ustvarjanje in razporejanje ORGanizmov v prostoru ter naravoversko izročilo, kolikor ga pač poznamo, prekrivata v skupnih prizadevanjih za spoštljivo ravnanje z naravo in njenimi darovi, usklajevanje z naravnimi procesi in ritmi, slavljenje kroženja življenjske energije in podobno. Skupno izhodišče, ki je osnova teh prizadevanj, je zavedanje, da človek ni krona stvarstva, pač pa živi na tem svetu v vzajemnem odnosu z ostalimi bitji in z odgovornostjo, da vzdržuje naravni red in ravnovesje. To stališče se v današnjem svetu, ki ga preveva vera, da tehnologija in industrijska proizvodnja lahko nadomestita naravo, zdi nemara zastarelo, a postaja ob globalnih podnebnih spremembah, razpadanju ekosistemov, izumiranju živali in rastlin, pomanjkanju čiste vode in nepreglednih kupih smeti kot posledici razvoja industrije in tehnologij ponovno aktualno. Počasi, a zanesljivo se vrača zavest, da je človekov obstoj tako ali drugače odvisen od narave. Če bo hotel preživeti, se bo moral ponovno naučiti sobivati z njo, se uglasiti z njenimi ritmi in najti svoje mesto znotraj nje.

Boštjan Kavčič verjame, da je mogoče na svetu sobivati tako, da se bo ponovno vzpostavilo harmonično ravnovesje. Pred skoraj dvema desetletjema je sprejel odločitev, da bo k temu pripomogel, kot pač zmore in zna – z ustvarjanjem skulptur iz kamna in postavljanjem teh skulptur v prostor – in v tem času vzpostavil zaokrožen sistem ORGanizmov znotraj celotnega slovenskega prostora. Njegovi ORGanizmi nas vračajo tja, kjer smo že bili in kamor bomo morali spet priti, če bomo hoteli preživeti. Pomagajo nam razumeti, kdo pravzaprav smo.

Mojca Grmek

* Prenos razstave: Galerija cerkve Sv. Duha, Črnomelj, 10.–27. junij 2019