RAZSTAVA

O umetniku:
Vasja Kavčič, rojen 23. 9. 1977 v Šempetru pri Gorici, je mladost preživel na Ljubinju. Po končani Srednji lesarski šoli v Novi Gorici ga je želja po ustvarjanju privedla na Šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani, smer kiparstvo in restavratorstvo. Zatem se je izpopolnjeval pri kiparju in restavratorju Petru Maliju v Ljubljani. Samostojno in skupinsko deluje na raznih projektih, kot so: oblikovanje/dizajn in vizualizacije interjerjev ter eksterjerjev, stenske poslikave, slikarstvo, restavratorstvo, svoje občutke pa najraje izraža skozi kiparstvo, ki ga tudi najbolj povezuje in označuje.

Axis mundi kot os sveta ali zakaj je v kvadratu vrisan krog

Klavdija Figelj

Srečevali smo se na likovnih manifestacijah. Najbrž se marsikateri Novogoričan spomni njegovega Betonskega mešalca (2003), ki ga je postavil blizu trga ob železniški postaji na odmevni, mednarodni umetniški manifestaciji Arhipelag. Srečevali smo se na koloniji v ateljeju Negovana Nemca v Biljah, ko je z motorno žago oblikoval ljubezen, veliko skulpturo v lesu, naslovljeno Brez naslova – občutki ali preprosto Ljubezen (2011), in v les topola lovil  “nevidne mehurčke v prsnem košu in metuljčke v trebuhu, ki se pojavijo, ko dva človeka zajame ljubezensko čustvo”. Leto zatem je na kreativnem taboru Sajeta v Tolminu iz češnjevega lesa oblikoval Puntarsko seme, ki ga je Soča odnesla, zato je v letu 2013 ustvaril novo, iz hrastovega lesa, in ga postavil v središče Tolmina, kjer še danes stoji. Leta 2015 se srečamo sredi gozda in ponoči v dežju opazujemo njegov cikel Semenoočja, v okviru katerega je poustvaril semena lotosa, graha, konoplje, artičoke in sončnice, da bi jih v času enakonočja vsadili v telesa obiskovalcev, ki bi jih čez zimo gojili s toplino, da bi potem pognalo “tisto lepo”. Trije njegovi kipi v naravni velikosti, Poti (2005), Kosec (2006) in Kristus (2009), stojijo ob poti miru v Drežnici. V vseh primerih gre za velike lesene skulpture naravnih ali nadnaravnih velikosti, pretežno za figuralne, antropomorfne ali stilizirane upodobitve, ki jih kot umetnik oblikuje suvereno in vešče, s spoštljivim in instinktivnim občutjem materiala.

Cikel, ki je pred nami in ga je Vasja Kavčič pripravil za postavitev v novogoriški Mestni galeriji, je glede na doslej navedena dela korak v drugo smer in je redko viden v sodobni umetnosti. Gre za relief kot eno od glavnih, klasičnih vrst kiparstva, pri kateri je oblikovana telesnost vezana na ploskev. Ko je veščine kiparstva spoznaval pri učitelju Petru Maliju, mu je ta dejal, da se prav pri reliefu najbolj vidi kiparjeva spretnost, in Vasja si je to dobro zapomnil. Loteva se ga na klasičen način, vedno s pomočjo skice in prozornega papirja ali, kot sam pravi, tako kot bi se ga lotil tudi Michelangelo.

Na formalni ravni ga navdihuje iskanje subtilnih linij vegetabilnih in antropomorfnih oblik, preko katerih se potaplja v predstavni svet sanjskega, fantastičnega, mitskega, skratka vsega, kar navdihuje in zaznamuje ustvarjalčevo početje in njegovo nezavedno. Razkriva nam značilen odnos do občestva narave in bivanjsko tematiko, pravi nam, da smo bitja energije in vibracije ter da je vse, kar je v vesolju, zgrajeno iz energije, da smo bitja energijskega valovanja in kot taka tudi komuniciramo med seboj. Vse to podkrepi z izborom kiparskega materiala, v glavnem lesa hrasta in lipe, ki mu pomeni domačo, živo in prijazno snov, ki jo zna vešče preoblikovati v vitalen in aktiven organizem kipa, izdelan v detajlu in z obdelavo, ki nas spodbuja k nežnemu dotiku. Med vsemi razstavljenimi  deli je vzpostavljena pomenska mreža, ki vabi, da razkrijemo globje medsebojne povezave, ki se vzpostavljajo na čutnih ravneh.

Teme, ki se jih loteva, niso (post)moderna drobna opažanja, ampak pomembna, a tenkočutna in pronicljiva opažanja naravnih stanj, prvin, bitij, njihovih občutij, v bistvu arhetipske snovi, kot so GNEZDO, DREVO, OKO, VODA, OTROK, VID, VIDEC, VIDENJE, SANJE, SPIRALA. Med osrednjimi je seveda drevo, ki ga Vasja Kavčič kot os sveta postavlja v središče razstavnega prostora. Drevo je živ organizem, s katerim je umetnik v odnosu, saj z njim živi krogotok življenja in počiva v njegovi senci, iz njegovega »mesa in telesa« ustvari novo telo in tretjič, drevo vidi kot os sveta. Po slovenskih ljudskih predstavah, tako pravi etnolog Zmago Šmitek, so bila drevesa živa bitja, ki so kazala svoja čustva in znala govoriti. To občutje povezanosti človeka z naravo naj bi se izražalo na več ravneh, kot odnos pobratimstva (ob rojstvu otroku posadijo drevo kot njegovega »dvojčka«), kot verovanje, da se človekova duša po smrti reinkarnira v drevo ali grm, v tretjem primeru pa gre za pojmovanje rodovitnosti kot krožnega toka med drevesom in posameznikom. Drevo kot axis mundi ali os sveta nastopi v obrednem smislu, pomeni središče sveta, os vsega stvarstva, v mitološkem pogledu pa predstavlja njegovo urejenost. V slovanski mitologiji je svetovno drevo pogostokrat prav hrastovo, kar priča o nekdanji svetosti te drevesne vrste, ki presega vsa druga drevesa. Slovanska folklorna ostalina pravi, da je na vrhu drevesa sedel sokol, ptica na vrhu naj bi predstavljala boga gromovnika, Peruna, kača ali zmaj pod drevesom pa Velesa, boga podzemlja, kar spet kaže na trodelno sestavo sveta, ki naj bi ga prav drevo povezovalo v celoto. Na podoben način je krščanstvo interpretiralo simboliko križa. Če je drevo votlo, je po njem možna pot v  višje ali nižje sfere, odprto je duhovom in demonom, pa tudi ljudem s posebnimi sposobnostmi. Ponekod na Slovenskem je bilo znano, da se skozi votlo hrastovo deblo človek lahko spusti v podzemlje, v ljudskem izročilu je opisano tudi plezanje po deblu svetovnega drevesa navzgor, vse tja do nebesnega svoda. Povezavo med  nebom in zemljo v obliki stebra, gore ali drevesa je moč najti v različnih tradicijah indoevropskega sveta, od vedske Indije do stare Grčije ali v skandinavski in sibirski mitologiji, z njim so velikokrat povezani šamani, vidci ali, kot jih v naši posoški kulturi starovercev imenuje Pavel Medvešček, vidoni. Vasja Kavčič ga je upodobil na reliefu kot tistega, ki gleda, vidi, uvidi. Šamani se namreč lahko sporazumevajo z duhovi in hkrati uporabljajo starodavne prakse in moči iz narave, povezujejo se s svetim, mističnim in nadnaravnim in nam govorijo o nekem prasvetu, kjer je vsakdo poskušal varovati vsakogar in hkrati cel planet. Šaman je lahko duhovno potoval po treh svetovih, podzemnem, zemeljskem in nadzemeljskem, pomembno vlogo je zato imelo prav votlo drevo, ki je simbolno stalo v šamanovem šotoru, preko osi sveta se je povezal tudi z zvezdami, planetarnimi konstalacijami, npr. z veliko medvedko, da bi dosegel kozmično povezanost. Na tem mestu umetnik vstopi v sodobnost in nas napelje na razmišljanje o tem, katere veščine smo nekoč znali uporabljati in kaj vse smo pozabili. Vprašanja, ki so ob sedanji ekološki krizi, ko iščemo nove temelje, še posebej aktualna. Napelje, da razmislimo o odnosu do narave in univerzuma.

Ob zavedanju kompleksnosti sodobne umetnosti lahko rečemo, da se umetnik obrača k zavesti zemlje. Zato telo upodobi kot telo, kot je bila upodobljena antična Miloška Venera ali Michelangelov Umirajoči suženj, ki ga Vasja kot kanon večne lepote tako zelo občuduje. Človek je (še vedno) človek in ne element v biološko-tehnološkem modelu. Ko oblikuje človeško telo, oblikuje kip, ki je antropomorfno telo samo po sebi, klasična mimetična forma, drugačno v vsakem trenutku, če ga obhodimo, in nikakor ne abstraktna plastika niti minimalističen objekt, konceptualna instalacija, tekst ali postmoderni kos, če se sprehodimo skozi dialektiko razvoja kiparstva 20. stoletja. Umetnik zavestno ohranja predmetno osnovo dela in predstavitveni, galerijski prostor. Če se sodobna umetnost vse bolj seli v laboratorije in se izraža skozi nanotehnologijo, nevroznanost, biotehnologijo, se Vasja Kavčič kot umetnik intuitivno, a hkrati povsem relevantno orientira na (nove) etične in duhovne raziskave v naravi in v tem kontekstu dragoceno prispeva k razumevanju, kako ljudje dojemajo svoje naravno okolje, odpira vprašanja pridobljenih in prirojenih spretnosti, vprašanje veščin, pojma človeškega in kulturnega, evolucije in zgodovine, kar vse, kot piše antropolog in velik mislec današnega časa Tim Ingold, zanima sodobno antropologijo, ekološko psihologijo, razvojno biologijo in druge sodobne znanosti, ki vse po vrsti svarijo, da moramo ponovno premisliti naše razumevanje življenja, ponovno razmisliti o razmerju med formo in procesom. Ko govorijo o ekologiji življenja, govorijo tem, da organizmi niso zgolj zbirka subjektov, ki se v okolju združijo, pač pa z okoljem predstavljajo eno, nedeljivo celoto.

Preden so boga upodobili v človeški podobi, so ga upodobili kot geometrijski lik. V Petri, prestolnici arabskega ljudstva Nabatejcev v Jordaniji, še stoji kamen, na katerem sta upodobljena dva kvadrata (dve očesi) in med njima pravokotnik (nos), ki naj bi ponazarjali boga (idol očesa). Prav tam najdemo tudi velike klesane kamnite bloke, ki imajo po najnovejših razlagah sakralni, obredni pomen. Po svetem Avguštinu in drugih cerkvenih očetih je duša pravičnega, podprta s krepostmi, štirioglata kot pravilno obklesan kamniti blok. Krog znotraj kvadrata je bila stoletja priljubljena tema v okultnem in alkemiji in je še vedno pomemben simbol. Kvadrat predstavlja fizični svet, ker predstavlja štiri elemente, štiri kardinalne smeri, štiri letne čase itd. Krog predstavlja duha, ker je neskončen in gre ven v vse smeri. Trikotnik predstavlja združitev telesa, uma in duha, v krščanski ikonografiji sveto Trojico, zato je simbol božjega očesa navadno upodobljen znotraj trikotnika. Krog v središču predstavlja posameznikovega duha, zunanji krog pa večjega duha Stvarnika, ki zajema vse stvari. Začne se z duhom in konča z duhom. To nenehno pretakanje je Kavčič upodobil v stilizirani, zdizajnirani, perfektni ideji »stroja« krožne oblike z dvema vrisanima krogoma, ki deluje tako rekoč sam od sebe, z magnetno energijo, ki jo poganjata svetlobi dveh praznih množic. Ideja tega stroja je, meni avtor, dokaz, da je oblika energija.