SLOVENSKO SODOBNO KIPARSTVO

O kuratorju:
Andrej Medved, rojen leta 1947 v  Ljubljani, pesnik, esejist in filozof, urednik in prevajalec, umetniški vodja in muzejski svetnik Obalnih galerij Piran. Leta 1975 je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Že v mladosti je bil urednik Tribune, Problemov, Le livre slovène, tudi glavni in odgovorni urednik, od leta 1985 ureja Edicijo Artes, ki je posvečena izključno likovnim razpravam, kot teoretski prispevek k razstavni politiki ter umetnostnozgodovinski stroki, in od 1999 Edicijo Hyperion, ki objavlja izvirno ter prevodno poezijo in teorijo. Je utemeljitelj »nove podobe« v slovenskem slikarstvu in kiparstvu. Leta 1986 je bil selektor za jugoslovanski paviljon na beneškem Bienalu. Je avtor več umetnostnih monografij in 16 znanstvenih monografij. Doslej je izšlo tudi preko 80 Medvedovih knjig pesmi, prevodov pesmi ter samostojnih publikacij o likovni umetnosti, filozofiji, estetiki in poeziji. V letu 2015 je izšla njegova devetinštirideseta zbirka pesmi. Posebno ploden je v zadnjih letih, ko je od leta 2002 objavil kar dvaintrideset knjig poezije; zanje je prejel nagrado Prešernovega sklada /2002/, nominaciji za Jenkovo in Veronikino nagrado /2004/, nagrado Čaša nesmrtnosti in nominacijo za Veronikino nagrado 2006, nominacijo za Jenkovo nagrado 2007, Jenkovo nagrado 2008, Veronikino nagrado 2010. Leta 2013 je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjskiopus na področju galerijske in muzeološke dejavnosti. Je torej vsestranski ustvarjalec, ki na več področjih vpliva na razvoj in na presežnost književne, mišljenjske ter likovne kulture.

Slovensko kiparstvo od osemdesetih do 2017

Andrej Medved

Sodobno slovensko kiparstvo je v prelomu osemdesetih let doživelo preobrazbo, z novimi kiparji, ki so končali likovno akademijo, a so že pred diplomo ustvarjali izvirna dela: Jakov Brdar, Lujo Vodopivec in Mirsad Begić, starejši je le Dušan Tršar, ki je v sedemdesetih odkrival svetlobno plastiko, in je v devetdesetih do popolnosti dodelal svoje »štirne« v giacomettijevski praobliki, izvirno formo v bronu, ki jih je razstavil v kostanjeviški cerkvi, Matjaž Počivavšek, mlajši v tem času, avtor, ki se je izpopolnjeval v tujini, a še posebej Lujo Vodopivec, ki je po študiju pri Billu Tuckerju spreminjal formo svojih kipov, a v obdobju med 1970–2000 dosegel neverjeten vzpon in zrelo dobo, posebej v novih materialih (les, kovina, smole). Tudi Brdar in Begić sta izoblikovala svojstveno epoho, predvsem v velikopostavnih kipih v glini ali bronu, posebno, svojstveno telo, ki nima primerjave v modernem evropskem likovnem prostoru. Konec tisočletja zaznamujejo Bratuševa dela, tudi v različnih materialih, odmevne, tudi v tujini, razstave in postavitve v prestižnih galerijah in likovnih prostorih. V zadnji dobi, v razponu skoraj dveh desetletij, je presenetil, v klasično-moderni, avtentični obliki Drinovec, s svojimi »znanstvenimi« kipi in vetrnicami, omenim naj razstavo v galeriji loža s 4-metrsko skulpturo, mlinom z zračnimi tokovi in sočasnim zapisovanjem teh tokov v papirju.

Gre torej za sedem prestižnih avtorjev v skulpturah, ki so še klasično moderne in zaznamujejo eno največjih in najprestižnejših ter odločilnih obdobij v razvoju slovenskega kiparstva v 20. stoletju. Gre za izbrana dela (vsak umetnik bo zastopan z dvema ali tremi deli), vsa bodo velikopostavna, saj je bila zadnja, velenjska postavitev kiparstva v obdobju 1975–2015 fokusirana na male kipe in preveč obsežna, prek 40 umetnikov različne kvalitete. Izbor novogoriške postavitve se torej omejuje na osrednje, izjemne predstavnike slovenskega sodobnega kiparstva, ki so vsi »novi«, tj. izvirni tudi v nadnacionalnem smislu, saj v zakladnico evropske likovne umetnosti prinašajo novosti, ki niso primerljive s svetovno znanimi imeni, kar pri velenjski postavitvi vsekakor ni primer.