RAZSTAVA

O umetnici:

Tina Dobrajc (1984, Kranj) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2007), kjer je leta 2011 je zaključila magistrski študij na oddelku za slikarstvo pod mentorstvom Hermana Gvardjančiča. Ustvarja na področju slikarstva, novih medijev, knjižne ilustracije ter gledališke scenografije. Prejela je priznanje Riharda Jakopiča za mlade umetnike (2015), delovno štipendijo Ministrstva za kulturo (2016) in plaketo Hinka Smrekarja (2016). Živi in ustvarja v Škofji Loki.

 
KDO PA TAM POJE

Tatjana Pregl Kobe

Vsak dan nas obkrožajo prikrita sporočila, ki vplivajo na našo podzavest. Navzoča so v več medijih (v glasbi, filmu, risankah, videospotih, reklamah, plakatih …). Na nas lahko vplivajo negativno in v določenem trenutku odreagiramo drugače, kakor če teh sporočil ne bi bilo. Prikrita sporočila nas nenehno spremljajo in nas na neki način prisilijo v določene vrste odvisnost. Namen podzavestnih sporočil je množična hipnoza oziroma nadzor ljudi. Velik del sveta usmerja pozornost v gledanje televizije, poslušanje radia, branje časopisov in spletnih portalov, s čimer lahko v nas sejejo strah z namenom, da bi nas na ta način imeli v oblasti. Nasprotno pa s svojimi slikami Tina Dobrajc, predstavnica mlajše generacije sodobnih likovnih umetnikov, gledalce nagovarja neprikrito, a enako močno. Močneje! Že leta 2016 je njena mistična slika Ne spadaš v pravo stoletje s filmskim napisom v sliki gledalce (simbolično) pošiljala na pokopališče. Zdaj v tem po vsem svetu turbulentnem času v svojih slikah s paradoksalnim nagovorom sporoča, da si nekateri želijo svet v plamenih (Nekateri si želijo svet v plamenih[1]), nekateri živijo v temnih prostorih in nekaterim kratijo spanec mračne sanje. Tako umetnica na samosvoj slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja. Z združevanjem na videz nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako na sodobnost kot na preteklost.

Tina Dobrajc v svojem delu združuje tradicionalno in folklorno s sodobnim in aktualnim. Na sliki Po(žvižgi), kot sporoča povedni naslov podobe, nekdo zažvižga za pravljično odetima deklicama, v ozadju slike je nema priča vizualne pripovedi gradbeni žerjav in ob njem navidezno nehote najbolj opazen lik s črno masko na obrazu. Pod njo, masko, je zakleta duša, podzavest in osebna, skrita, mračna, tragična napoved. Njene črne maske niso ne vseskozi razklane Kogojeve[2], ne atraktivno Batmanove, ne bahavo beneške, ne strašljivo današnje koronske, ki prav tako vzbujajo nelagodje, a vez s slikarkinimi je v tem, da nič v njenih sporočilih ni samoumevnega ali predvidljivega, njen pogled na čas je sestavljen iz tisoč drobcev, ki jih gledalec ne sme ne spregledati in še manj zgrešiti.

Novejša slikarska produkcija, s katero umetnica nadaljuje in nadgrajuje dosedanji koncept svojega ustvarjanja, prinaša še bolj grotesken nagovor. Njeni glavni liki imajo celo paleto simbolnih in tudi zelo ilustrativnih vlog (Katarina je ljubila visoke kraje[3]), a tudi noben drug lik ni zanemarljiv, vsak ima svoj karakter, najraje provokativen, ironičen, zasmehljiv, tragičen. Slika, čeprav ena manjših formatov (ali pa prav zato), učinkuje kot mistična ilustracija Pike Nogavičke na visoki skali z rdečimi škorenjci, v rumeni opravi in s pisanimi trakci v laseh, prepletenimi v čopka, v ozadju pa je s križi prepleteno in z ognjem obarvano nebo. Res je, da tudi risanke Walta Disneyja ustvarjajo nekakšno magično kraljestvo, saj animacija omogoča kreativno svobodo, a v teh risankah se ne prikazuje samo dobro in slabo, ampak se kažejo tudi spolni stereotipi, po katerih prikazovanje žensk vodi v stereotipno razumevanje spolnih vlog v resničnem življenju, kar je za sodobno družbo ne le neprimerno, ampak tudi nevarno.

Deklicam premišljeno nadeti kostumi Tine Dobrajc (Zadnjo zimo sem doma postala nevidno dekle) so inventivne, povedne, sporočilne, simbolne in ekspresivne magične skulpture. Kreacije na njenih likih predstavljajo nedialoško, sovražno poanto s poosebljenimi podobami živali, ki skupaj z ozadjem uprizarjajo neverjetno 'krvavo' moč (Državni sovražnik). Kot stol na odru ni le stol, tudi medved na sliki ni le medved in upodobljena maska na glavnem (ali na stranskem) liku ni le maska. Še bolj drastična je slika Vešča sem, željna tvoje svetlobe[4]. Slika s krvjo oblitimi drevesi, s poosebljeno črno veščo (željno svetlobe), z razgaljeno deklico z avbo in prav tako v belo oblečeno svetlolasko z bleščeče belo harmoniko na krvavo rdečem medvedu izpoveduje natanko to, kar simbolizira slikarkin natančno premišljen naslov.

Domiselna vpeljava angažirane vsebine slikarska dela Tine Dobrajc nadgrajuje ter jih s pomočjo narativne ikonografije odpre za razmislek, sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse to poudarjajo nenavadno dodani elementi (vezenine, besede, filmsko umeščeni podnapisi, umetne rože …), ki kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor.

Postmodernistična pokrajina, ekspresivna figuralika in ženske zgodbe brez romantičnega nagovora ostajajo raziskovalni prostori slikarke Tine Dobrajc. Med njimi v tesnobnem ozračju spleta, prepleta in niza upodobitve osebnega razmišljanja, dialoga s seboj in vizualnega posredovanja svoje najintimnejše likovne pripovedi. Pri njenem ustvarjanju gre v osnovi za ponotranjeno občutenje narave (V temnih prostorih II) in za intimno doživljanje neizogibnega minevanja ter slikarkinega spraševanja o mestu ženske znotraj obojega (Kje si spala prejšnjo noč). In sveta v času, ki ni naklonjen večini ljudi. Njene velike slike angažirano, atraktivno in hkrati iskreno izpovedujejo čustveno izkustvo ženske s tenkočutnim raziskovanjem intimnega samozavedanja in občutenja. Ustvarjanje ideje v slikarski potezi, dodani strukturi in v barvi slikarka uresničuje z osebnimi poudarki in usmerja v možnosti, kako na več načinov ugledati njene velike slike.

Največja slika Ko nisem s tabo, sanjam mračne sanje, združuje črni humor, maske, svobodo upora. Pogled na malo harmonikašico je pogled na neviden, a pokončen upor. Vsem protagonistom na sliki poje, v črnino odetemu dekletu (namrgodenemu, ne užaloščenemu) s petelinom v roki in obema zamaskirancema. Ampak glas harmonike, kot na koncu filma Kdo to tam poje[5], prežene mračne sanje.

Likovno-formalno slikarka gledalca nagovarja s klasičnim (post)modernističnim likovnim besediščem, oplemenitenem s sodobnimi vizualnimi podobami. Njene slike z realistično upodobljenimi ženskimi figurami v ospredju groteskno insceniranega prostora, nadgrajenega z ready-made predmeti, prevevata nenavadna skrivnostnost in fantastika. Tehnično vrhunsko ustvarjene slike so na prvi pogled mamljive, nerazumljivo privlačne, saj so upodobljena dekleta mlada, njihova koža je gladka, telesa čvrsta, vendar se v gledalca naseli nelagodje. Ekspresivna motivika se ga globoko dotakne, do vsebine mora priti preko simbolne razlage.

Slikarka Tina Dobrajc je znova opravila ogromno delo, ki bo prave rezultate začelo žeti najprej s pogledi gledalcev na razstavljena dela, potem pa bo njeno sporočilo na vse, ki bodo predstavljene podobe osvojili in prisvojili, vse bolj skoncentrirano učinkovalo spominsko, podzavestno. Kajti njeni liki so večinoma večplastni, vseskozi razklani, podzavestni, sanjski in fantastični.