KLAVDIJ TUTTA, SLIKE IN SKULPTOSLIKE

O umetniku

Klavdij Tutta se je rodil 1958 v Postojni. Leta otroštva je preživel s starši v Novi Gorici. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Učil se je pri profesorjih: Tinci Stegovec, Antonu Žnidaršiču, Milanu Butini, Francetu Peršinu, Janezu Grudnu, Tomažu Kržišniku in Gorazdu Šefranu. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za Likovno umetnost pri profesorjih: Metki Krašovec, Janezu Berniku, Zvestu Apolloniju, Gustavu Gnamušu in Bogdanu Borčiču. Pri slednjemu je tako diplomiral kot zaključil podiplomski študij grafike. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in objekti. Imel je preko 200 samostojnih razstav, sodeloval pa je na več kot 300 skupinskih doma in po svetu. Za svoje delo je prejel 61 domačih in mednarodnih priznanj. Med nagradami izstopajo tiste, ki jih je prejel na mednarodnih bienalih v Ljubljani, Barceloni, Seulu, Cadaquesu, Lodzu in Beljaku. Od leta 1981 je član DSLU. Leta 1992 je bil izvoljen za predsednika Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije. Leta 1993 pa je ustanovil likovno delavnico "Slovenija odprta za umetnost", ki že več let poteka na Sinjem Vrhu. Kot samostojni umetnik živi in dela v Novi Gorici in Kranju.

Magični objem življenjskega prostranstva v Tuttovem ustvarjalnem pristanu

dr. Milček Komelj

Slikar Klavdij Tutta živi s svetlobo morja v očeh. Njegov današnji likovni svet je nadvse precizen, geometrijsko izkristaliziran in vsestransko obvladan, predvsem pa živo barvit. Z do kraja dognano likovno doslednostjo obvladuje svoje intenzivno doživljanje mediteranskega okolja in bujno domišljijo, temeljno življenjsko sproščenost pa projicira v enakomerne nanose vselej živahne, intenzivno nasičene barve, ki mu določajo risarske obrise le s hermetično neposrednimi, jasno razvidnimi stiki. Svoj značilni vitalizem je umetnik že doslej najraje sproščal v morskih motivih z otoki, na katerih žive v barvnem žuborenju kot srečno brezskrbna bitja njegovi arkadijski bikci, v najnovejših, še vedno nastajajočih ciklih Mediteranski svetilniki in Mediteranske lagune in pristani pa se je – tako kot že v ciklu Mediteranski pomoli – v ustvarjalnih metamorfozah približal robu obale ter v ustvarjalna videnja povezal motiviko morja, stolpasto razčlenjenih svetilnikov, pristaniških dokov in predvsem očarljivih ladij, jedro vsega pa je zanj postala sijoče sinja ploskev morja. 

Urejenost Tuttovih pogledov na ta obmorska prizorišča se razkriva v njihovi statiki in geometriji, koordinatno razparcelirani mreži horizontal in vertikal, morebiten nemir pa se mu trikotniško zalamlja v pogostih diagonalah arhitekturnih ladijskih segmentov in poševnih svetilnikov ali žerjavov. Vse na slikah je podrejeno enotnim principom in v osnovi grajeno ter sestavljeno, kajti umetnik kot navdihnjen konstruktor na njih oblikuje in variira vedno nove predmete in prizore in jih zlaga v likovne kombinacije, ki učinkujejo kot podolgovate podobe na prekooceanskih ladjah. Take izrecno likovne arhitekture, sestavljene po slikarjevih samoumevnih zakonitostih, so ponekod videti kot makete arhaičnih zoomorfnih organizmov z iztegujočimi se vratovi in hkrati kot robotsko premikajoča se mehanična pristaniška bitja v sodobnem času prevladujoče tehnike in elektronike, ki se sporazumevajo z raznovrstnimi radarskimi in svetilniškimi signali, se nenehno dogovarjajo ali iščejo medsebojnih stikov; umetnik pa te znake sproti zarisuje v njihovih krožnih ali premočrtnih smereh kot pretrgano utripajoče nitasto tanke bele črte, kot bi njegove oživele naprave vzpostavljale nenehen kibernetski pogovor. 

Vendar Tuttove slike niso le mehanična variiranja močno sorodnih si likovnih konstrukcij, geometrijsko urejenih oblik in drobnih površinskih, tudi vzorčastih, ponekod v duhu računalniških učinkov celo pikčasto zgoščenih kolažnih reliefnih struktur, ki s svojimi poudarki poživljajo razčlenjenost celote, marveč skozi njihovo urejenost žari življenjska energičnost, zajeta v gladinah prostranstva, ki ga uteleša morje s svojo mogočno širjavo in globino.

Učinek globine dosega umetnik z nanašanjem barve v več plasteh, kar skozi njihovo kromatsko živost vključuje tudi slutnjo podvodnega tonskega bogastva, ter z vertikalnimi kompozicijskimi zasnovami, katerih ladijski ali svetilniški arhitektonski elementi se krepko ugrezajo v morsko globino. Zato lahko gledamo v teh podobah tudi slikarjeva notranja zrenja, oprta na bogastvo morja in neba ter na spomin na Mediteran z njegovimi obalami in pristanišči, vendar ne na pristaniški življenjski vrvež, marveč na negibnejšo živahnost, ki je zajeta v sámo živost barve in dinamična razmerja ter kibernetska kozmična komuniciranja med naslikanimi liki; slikarjeva bogata barvitost pa poživlja tudi samoto, pretopljeno v spokojnost, ki jo izžarevata gladina in globina morja. Usmerjata nas v tišino zrenja, med katerim pozabimo nase in na svojo pot ter se predajamo slutnjam o bližinah in daljavah, ki preskakujejo med ladijskimi oblikami in radarji kot iskre. A hkrati ta arhitektonsko razčlenjeni imaterialni vodni in hkrati zračni temelj tako kot vse preostalo poživlja bolj ali manj razigrana živahnost, ki jo umetnik ponekod umirjeno stopnjuje s prosojnim inkarnatom zemljevidasto lisastih kolažnih površin, poskočneje razvidna pa je tudi iz gibko izrisanih vijug ali reliefno nanesenih vzorčastih detajlov.  

Slikar lahko na eni in isti sliki uzre predmete tudi z različnih strani, tako profilne obrise ladij kot pogled nanje zvrha, ko gladino ob pristanišču z veliko zleknjeno ladjo poživljajo ornamentalni vzorci geometrijskih tlorisov enakomerno razporejenih drobnih ladijskih oblik. V likovnih segmentih lahko prepoznavamo pogledu približane odlomke že znanih panoram s poševno razlomljenimi pristaniškimi napravami ali vedno na novo zalomljene silhuete pomolov ali ladijskih krovov, njihovo potencialno dinamiko pa si v največkrat statičnih postavitvah avtor omogoča doseči celo s premičnimi elementi, ki jih na slike namešča kot nekakšne merilne ladijske inštrumente oziroma naprave, s katerimi lahko upravlja gledalec, ki z vodoravnim premikanjem njihove vertikale soustvarja trenutno fazo prizora oziroma položaja slike. Vse to pa je zavezano enotni likovni tehnologiji, enovitemu likovnemu jeziku, ki ni v ničemer hlastno gestualen, ker je brez sledu ekspresije »improvizatorskega« zamaha, ampak je civilizacijsko znakoven in celo tehnično robotski, tako kot rafinirane naprave na ladjah in v pristaniščih. A je vendar vseskozi poetičen. 

Tak slog, ki temelji na sklenjenosti slikarjeve dolgoletne v osnovi enovite ustvarjalnosti, je izrazito osebno prepoznaven, docela tuttovski, kot bi se umetnik z njim dokopal do svojega bistva, in hkrati s svojo ukalupljeno stilizacijo znakovno nadoseben, kot posledica matematično-tehniškega oziroma navigacijsko-inženirskega univerzalnega jezika, ki ga je Tutta v svojem »ladjedelniškem« ustvarjalnem laboratoriju izumil, »recikliral« iz svoje dotedanje, sprva bolj ekspresivne govorice, da bi skozenj kar najbolj precizno in nazorno izrazil svojo lastno zazrtost v nevidne skrivnosti. Poetično dojemanje sveta, ki se mu danes izkazuje kot najintenzivnejše ob pogledu na širjave in sklade Mediterana, arhitektonske tudi v morskih globinah, pa učinkuje v Tuttovih očeh močno nezemeljsko, celo magično nadnaravno in malone metafizično iracionalno, kot bi bil mozaik iz njegovih slik inscenacija za uprizoritev še nenapisane igre o skritem kozmičnem življenju sodobnih komunikacij.

Ta Tuttova ustvarjalna poezija je izrazito samosvoja, zajeta ne v glasnem čustvovanju in drhteči zveriženosti, marveč v spokojno nemem zrenju. Gre za poezijo negibne prisotnosti ali prihodnosti, prihajajoče iz še nevidenih kozmičnih daljav, vraščeno v brezmejnost morja. Njegova brezbrežnost je modra arhitektonska ploskev, v umetnikovem preciznem nedramatičnem dojemanju neštetokrat podčrtano znamenje brezčasnosti oziroma večnosti. Slikarjeva večnost pa je zajeta v nenehno ponavljajočem se trajanju, naznačenem z nepremičnostjo in geometrijsko togimi ladijskimi, pristaniškimi ter svetilniškimi napravami, ter fiksirana z ladjami, ki si sledijo na obzorjih in se v umetnikovih pristaniščih vseskozi izmenjavajo, a so za pogled vedno ene in iste. Vse to mehanično življenje Tutta uravnava in vedno znova dopolnjuje po lastni meri, ki jo črpa iz življenjske in slikarske izkušnje, iz rokovanja z geometriziranimi oblikami in barvami in iz zvestobe Sredozemlju, ki ga igrivo doživlja skozi današnji čas, ko so nekdanje jadrnice zamenjali čezoceanski parniki, iz katerih  se več ne vali dim. Njihove elektronske komunikacijske zaznave pa so v njegovih likovnih zarisih videti enako skrivnostne, a hkrati zanesljivo precizne, kot so bile nekoč v očeh starodavnih ladjarjev na nočnem nebu začrtane smeri in poti zvezd. 

Klavdij Tutta je živahen in vendar vse bolj poetično umirjen otrok Mediterana: sveta, ki ga zvesto nosi globoko v sebi ne glede na pokrajino in kraj, v katerem živi, pri tem pa se vse bolj osredotoča na njegovo bistvo. S svojimi mediteranskimi videnji obljudi vse, česar se dotakne, ne le monumentalnih ali manjših akrilnih platen, marveč tudi v okvire in prostore naseljene t. i. skulptoslike, še posebej vertikalne tridimenzionalne svetilniške stolpe, ter drobne umetnoobrtne in uporabne izdelke, različne škatle in naprave, zgrajene po enotnem principu, temelječem na barvno poživljeni konstrukciji, a z vedno novo domišljijo ter neizčrpnim smislom za kombinatoriko geometrijskih elementov. V arhitekture ladij, njihovih oken ali pristanišč pa kot derivat svojih nekdanjih bikcev, ki se v konkretni prepoznavnosti pojavljajo na ladjah le še izjemoma, naseljuje v geometrijske loke reducirane znakovne spomine nanje. Njihove ritmično zaokrožene obrise usklaja v svoj negibni likovni vrvež, z njimi naseljuje prizorišča, zlasti ladijske palube, ali jih vpleta v slike kot živahne, malone orientalsko kaligrafske ornamentalne poživitve, ki ponekod s svojimi očmi strmijo kot ribe iz vode, medtem ko globino morja ponekod poživi z vzorčasto poezijo nadvse nežnih morskih klobučnjakov. Ritmična zlogovanost pristaniških objektov pa se pri njem vedno znova razlamlja v geometrizirane kretnje oziroma odsekane pregibe, ki so videti kot oglato gestikuliranje robotov. Pa vendar ob vsej civilizacijskih elementih, namenjenih nenehnemu preusmerjanju in natovarjanju ali raztovarjanju, prihodom in odhodom, na slikah ni sledu o vsakdanjem delovnem ali turističnem vrvežu, tako kot na slikarjevih morskih gladinah ne o morebitnih nevihtah, ampak je vse nenehno vedro in trajno sveže, umirjeno spokojno in, še zlasti v nadrobnostih, posebno v linijsko prestreženih radarskih komunikacijah, nadvse živahno in zgovorno. Na njih si podajata roke in se gibko prežemata slikarjev smisel za abstrahirano segmentiranje motivov in povezovanje elementov njihove vidne resničnosti v brezkončno likovno prerajanje enega in istega ter njegova navezanost na ljubezniv »anikonski« ornament.

Tudi ko je na Tuttovih slikah vse negibno umirjeno, je že zaradi zgoščeno barvite vedrine vse tudi nadvse radoživo ter izrazito razigrano. Pri tem ko se vse na njih enakomerno niza in povezuje, na primer v ladijske nize ter sproti nastajajoče slikovne diptihe in triptihe, je do kraja zamejeno sámo v sebi, tako celote kot vanje samoumevno umeščeni ali celo reliefno pritrjeni deli, kot bi slike oživljala v doživljajski osnovi splošno mediteranska in hkrati v Tuttovo osebno mitologijo spremenjena oblikovalsko-oblikoslovna tehnologija. Slikar iz njenega geometriziranega reda, iz likovne zakonitosti svojih barv in stilizacij nikjer ne izstopi, vsi likovni elementi na njegovih slikah pa so ob vsej svoji samoumevnosti in samozadostnosti videti predvsem kot rekviziti za doseganje posebnih ustvarjalnih namenov oziroma učinkov, s katerimi umetnik odrešilno usmerja svoje zrenje v belo svetlobo ladij in sijoče globine morja, ki – skupaj z nerazdružljivim sinjim nebom – prinaša v njegovo duhovno življenje vedno novo upanje in svobodo, vedrino in spokojnost. 

Tuttove slike so organizirane v premišljeno kombiniranih jasnih ploskvah in tudi njihova vsebinska globina izhaja iz jasninskih ploskev morja, saj jo umetnik priklicuje skozi plasti vodoravnih linij in progaste nize barv, v katere je sublimirano nanosil svoj življenjski spomin, porojen iz misli na Mediteran. Ta sijoče intenzivna barva pa je nerazdružno sprijeta s svetlobo, ki izžareva vedrino, blagost in intenziteto srečnega življenja, ki se v Tuttovi umetnosti nenehno dogaja, dojeto kot bogastvo nepretrganega bivanja in nepremičnega potovanja, negibnega križarjenja in nenehnega pristajanja.     

Dogaja se z neprestano komunikacijo med ladjami in ladijskimi ter pristaniškimi napravami in svetilniki, s pogledi znakovnih bitij, ne z mahanji človeških popotnikov, marveč z ladijskimi, ritmično natrganimi zvočno-svetlobnimi signali, ki Klavdiju skandirajo svoj neslišni tu-ta, tu–ta, tu-ta. Tuttove povezave s svetom in samim sabo na njegovih slikah potekajo v tišini in zahtevajo sklenjen prostor in polno sončno luč, a se z drobnimi objekti vključujejo med ljudi tudi kot njihova vsakdanja spremljava, ki jim lahko pisano obarva življenje in ga razveseljuje. Togi gibi njegovih pristaniških bitij so kot ponekod malone ornamentalna tehnološka koreografija, na vse to pa umetnik gleda skozi pravljično obarvane oči, s kakršnimi otroci strmijo v ladje in daljave in s kakršnimi nekdanji otroci v duhu še vedno sestavljamo izolske mehanotehniške igrače, ki jih ves čas izdeluje in vedno na novo sestavlja tudi Klavdij Tutta. Sestavlja jih v le na videz trdnjavsko mogočna, eterično krhka in sanjsko odmaknjena pristanišča, a tudi v pisano ornamentirane škatlice morskih čudes in eteričnih čajev ter nadzemskih vonjav, kajti kot ustvarjalec svetlih, papirno belih ladjic ostaja še vedno razigran otrok, ki tudi med strmimi gorami živi iz spominov na mediteransko ravnino z monumentalnim prostranstvom morske ploskve.

Poetika Tuttovih slik raste iz umetnikove vselej žive radovednosti in zagledanosti v svet pristanišč in kot ravnilo ostrih obzorij in obrežij. Vse njegovo umetniško stremljenje je usmerjeno v mediteransko bistvo, ki je čarobno pisano in barvito, tudi v morebitni dinamiki pa dosledno ritmizirano in hkrati strogo, malone egipčansko slovesno ter rafinirano tektonsko urejeno. Njegove ladje same po sebi niso zamišljene kot metafore, ker so predvsem izrecno likovna konkretnost. Četudi so povsem geometrijsko stilizirane, tako rekoč izstrižene v sploščene makete, ter negibno zasidrane v živo stopnjevano lestvico barv, pa lahko v njih in njihovih napravah ter dialogih vendarle ugledamo tudi spečo dinamiko življenja, ki se iz vsakršnih prekoocenskih blodenj odrešuje v svetal pristan. V njihovi prestilizirani konkretnosti je zajeta idealna splošnost, likovno zanesljiv življenjski obrazec, utripajoč z umetnikovim intimnim ritmom. Ta pa je usklajen z ritmom Mediterana in utripanjem morskega horizonta, pod katerim je s progastimi zaporedji vertikalno nanizanih vodoravnic izmerjena njegova neizmerljiva globina, medtem ko so stilizirane ladje in svetilniki znamenja na poti, ki jih na slikah kot najzanesljivejši smerokaz h končnemu cilju označuje nenehna, vse zaobjemajoča negibnost; njeno trajno pristanišče pa je sam slikar.  

Tuttove slike so praznično zavetje, v katerem se napoveduje novo gibanje. Igrivo barviti negibni obmorski svet, v katerem ni prostora za črnino, je za umetnika v temelju stabilen in tudi v najbolj živahni vedrosti v bistvu odmaknjeno spokojen, hkrati oblikovno strogo dosleden in barvno nasmejan, predvsem sinji, bel, toplo porumenel in opečno ali karminasto rdeč ter ponekod skorajda filigransko prefinjeno preprežen z živahnimi nadrobnostmi, ki se kot bičevje morskih rastlin ali ožigalke živalic oprijemljejo nosilne konstrukcije slikarjevega likovnega ogrodja.

Z dosledno pretehtanimi, a igrivo zvenečimi sozvočji oblik, barv in ponekod celo dobesedno otipljivih struktur in vzorcev, natanko odmerjenih razmerij in znakovno nakazanih dogajanj, so Tuttove umetnine ritmizirane podobe slikarjeve duhovne navzočnosti v sodobnem svetu in nespregledljive stalnice v slovenski likovni ustvarjalnosti, sodruge dosežkov mediteranskega Lojzeta Spacala ali Avgusta Černigoja, simbolno oprte na večnostno podobo morja in na arhitektonska znamenja z navigacijsko tehniko in virtualnim komuniciranjem opremljenega časa. A so tudi živahna panorama umetnikovega plodovitega, povsem intimnega ustvarjalnega življenja, osredotočenega na zavest o neizčrpnosti človeških iskanj in hrepenenj.