MOJCA ZLOKARNIK

O umetnici:

Mojca Zlokarnik se je rodila 3. junija 1969 v Ljubljani. Končala je dodiplomski (1993) in podiplomski (1995) študij slikarstva pri prof. Metki Krašovec in magistrirala iz grafike pri prof. Lojzetu Logarju  (1998) na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala v Pragi, New Yorku, Parizu, Bolgariji, Nemčiji in na številnih manj formalnih potovanjih.

Od leta 2001 do vključno 2015 je bila glavna in odgovorna urednica revije Likovne besede, zdaj je pomočnica glavne in odgovorne urednice ter članica uredniškega odbora. Od leta 2009 je sourednica zbirke Ljubljana osebno, alternativni vodič. Razstavlja od leta 1991 in je do sedaj sodelovala na več kot sto skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Ustvarja na področju slikarstva in umetniške grafike. Leta 2016 je bila nominirana za nagrado Queen Sonja Print Award, ki jo za ustvarjalne dosežke na področju grafike podeljuje kraljica Sonja Norveška. Ima status samostojne ustvarjalke na področju kulture. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Nevarna razmerja

Tatjana Pregl Kobe

Davnega leta 1778 je Choderlos de Laclos (1741–1803) na otoku Ré, kjer naj bi vodil utrjevanje sosednjega otoka Aixa proti morebitnemu angleškemu napadu, zasnoval Nevarna razmerja. Še danes, več kot dvesto let po nastanku, je ta skrivnosten roman besedilo, ki mu bralci in literarni zgodovinarji iščejo ključe. Takrat je namreč Laclos kot mlad častnik za las zgrešil sedemletno vojno in zato torej eno največjih mojstrovin svetovne književnosti dolgujemo značilnostim mirnodobnega vojaškega življenja, ki ga s spoštljivim izrazom poimenujemo monotonija ali po domače kar dolgčas. Barvna razmerja v slikah Mojce Zlokarnik vsekakor kažejo, da tudi ona ne mara monotonosti. Nenehno jo vodi želja po odkrivanju medsebojnega učinkovanja barvnih polj, njihovih nenehno spreminjajočih se razmerij – skladnosti in harmonije ter neskladja in nasprotij med njimi. V svojih slikarskih delih, grafikah in poslikanih objektih je razvila likovni slog, ki navkljub določenim premikom skozi leta ostaja nezmotljivo njen: z značilnim sopostavljanjem posamičnih barvnih pasov, s katerimi oblikuje navidezno strogo umerjene kompozicije, se na površini njenih slik razpira kaskada pogledov onkraj vidnega. Formalno gre za natančno umerjena polja, na katera se barve selijo iz njenega življenja v samopodobo slikarstva.

Sprva se zdi, da slike razen precizno nanesenih barvnih trakov ne prikazujejo ničesar, da so manjša ali večja paleta živih barv. Vendar tudi te navidezno abstraktne slike razkrivajo skrite, intimne prizore slikarkinega zasebnega vrta, simbolno napolnjenega z njenimi vtisi, čustvi in razpoloženji. Umetnost ni nikoli idealizirala posnemanja narave. Predvsem v slikarstvu je šlo za preoblikovanje in novo oblikovanje resničnosti, ki se hrani iz nasprotij in iz vprašanja o veljavnosti splošnih dogovorov. Pisatelj in satirik Alexander Roda Roda (1872–1945) je s svojo trditvijo zadel bistvo: »Pri vsaki sporni dogmi je resnično tudi njeno nasprotje.« Nov svetovni red se lahko ustvari le, če je zanimanje za prostore, ki so za ustaljenimi doktrinami, dovolj veliko, da lahko dojamemo in sprejmemo življenje kot čutni izziv. Slikarka Mojca Zlokarnik se mojstrsko poigrava s kontrasti, tonskimi vrednostmi in barvnimi učinki ter izkorišča pravila optične iluzije. S tem platna spreminja v žive strukture. Kljub izbiri navidezno stroge kompozicije doseže dinamične učinke in iluzije medsebojnih razmerij, čeprav se živobarvni pasovi ne gibljejo, ne krožijo ali valovijo, temveč natančno omejeni v prostor svoje barve slonijo drug ob drugem.

Novi mediji, nove tehnologije in novi komunikacijski sistemi so vnesli nove impulze za razmišljanje in čutenje. Potrebi po sporočanju naj bi zadostovala  moč mišljenja in sposobnost ustvarjanja sistema človeškega izražanja iz črt, barv in ploskev, kar vedno znova odpira nove poti. Že davno je ruski slikar Kazimir Malevič (1878–1935) iskal osnovne likovne elemente, ki bi sporočali najbolj globoko mogočo izraženo resničnost. Bil je prvi, ki je že pred prvo svetovno vojno slikal z abstraktnim slogom in je nasprotno od kubistov dajal velik poudarek barvi. Vplival je tudi na nizozemskega slikarja Pieta Mondriana (1872–1944), ki so ga zanimale predvsem zveze med barvami in oblikami v naravi. Uporabljal je preproste ravne črte in paleto z le nekaj barvnimi toni, njegova dela so v njegovem času jemali za hladna in brezčutna. Z geometrijskimi liki, ki jih je uporabljal, je izražal predvsem željo po miru in redu, ki ju v tem času ni bilo. Vpliv njune inovativnosti sega vse do danes, na njunih izhodiščih so raziskovale barve in odnose med njimi številne generacije slikarjev. Vse, kar je inovativno, še danes sproža pri gledalcu poudarjeno pritrjevanje ali odklanjanje. A ko moderna umetnost gledalca vznemiri, pomaga le, da se v sliko poglobi. V svetu gledalčeve nepredvidljive domišljije so plastenja barv na slikah Mojce Zlokarnik včasih strastno sozveneča, drugje ustvarjajoča nelagodna nasprotja, kar vsekakor poraja živahna razmerja.

Slikarka se od tradicije popularne umetnosti iz druge polovice prejšnjega stoletja distancira s svojstveno funkcijo upodobljenih barv: v nasprotju s popartisti v ospredju ni predmet kot komercialen izdelek široke potrošnje, ampak čiste, njej ljube barve. Barve postanejo nosilci zgodbe, nekakšna sidra, na katera pripenja vrsto odnosov med ljudmi ali z njimi povezanimi osebami in čustvi. Njene slike tako prodrejo v gledalčev predstavni svet in ga nehote zapeljejo v komunikacijo z dotlej neznanim področjem.

Slike Mojce Zlokarnik zahtevajo natančen ročen način ustvarjanja. Prav ta ustvarjalni proces je eden ključnih poudarkov v sporočilnosti njenega slikarstva. Njene slike so zasnovane izjemno potrpežljivo, saj zahteva priprava na slikanje iskanje prave kombinacije barv v odnosih ene nasproti drugi, enega niza barvnih pasov nasproti drugemu nizu barvnih pasov ter ene slike s tako ustvarjenimi barvnimi pasovi do druge, na podoben način ustvarjene slike. Čeprav so njene slike vsaka zase samostojna celota, neodvisna od izhodišča, se med seboj povezujejo. Postavljene v prostor se likovno in simbolno umeščajo v novo pripoved, pripovedujejo nove zgodbe, oblikujejo nova razmerja.

Seveda je primerjava z Laclosovim romanom Nevarna razmerja provokativna. Namenoma. Ampak tako, kot slikarka nadzorovano drzno sopostavlja barve drugo ob drugo in išče med njimi vedno nova razmerja, tako lahko tudi provokativni napotek k branju njenih podob med njimi in gledalcem ustvari nov odnos. Izzove k iskanju razkritja intenzivnih barvnih razmerjih. Ali umetnostnih zgodovinarjev k iskanju ključev za razlago teh podob. Besedilo, napisano samo nekaj let pred francosko revolucijo, je nastalo v obliki gosto stkanih intrigantnih pisem, v katerih vikont Sébastien de Valmont in markiza Isabelle de Merteuil cinično, vendar tudi inteligentno načrtujeta ljubezenske spletke. Tudi slike Mojce Zlokarnik so premišljeno stkane, seveda, ne iz besed, temveč iz barv. Nizi živih barv kažejo slikarkino strastno razmerje z njimi. Govorijo o moči slike in hrepenenju ljudi po svetu doživetij, ki presega realnost. Govorijo tudi o današnjem času, o živahnih trenjih mnenj, tako v zasebnem kot v javnem življenju. Snov njenega slikarstva je namreč njeno življenje. S slikami in odnosom do izzivajočih barv ustvarja svoja (tudi nevarna) razmerja. Lirična in strastna. Krotka in predrzna. Sozveneča in odbojna. Skrivnostna in žareča. Umirjena in divja. In nikoli dolgočasna.