Jiři Kočica, skulpture

Umetniška postavitev Znamenja znanja / Signs of science je vpeta v os zgradbe Preglovega raziskovalnega centra. Osnovna skica prikazuje celo shemo kot drevo, ki raste iz temeljev antične misli, iz vpogleda v fenomene narave na način, ki se loči od kulta, hkrati pa je vseeno povezano s kultom v toliko, v kolikor se filozofija z načeli, ki jih je postavil Platon, povezuje z delfsko maksimo, večkrat omenjeno v njegovih dialogih s Sokratom: Spoznaj sebe. Simbolika posameznih delov umetnine v centralni osi stavbe se veže na razmislek o povezavi sedanjega dojemanja znanosti in umetnosti z dojemanjem teh povezav v preteklosti. Na osnovi skice se je pričel prvi del realizacije umetnine v stopnišču, ki priteguje pogled navzgor, proti svetlobi. Velika steklena površina na strehi ima tudi simbolno sporočilo, če se jo pojmuje v luči začetkov sodobne znanosti v času novega razsvetljenja. V času nove renesanse sodobne umetnosti. V tem kontekstu tudi ni naključje misel o umetniškem delovanju Leonarda da Vincija, o njegovih študijah o znanosti in tehniki, ki obsegajo okoli 13.000 strani zapiskov in risb, v katerih združuje umetnost z znanostjo.

Os zgradbe Preglovega raziskovalnega centra je tudi os umetniške postavitve Znamenja znanja / Signs of science, ki se prične v kleti stavbe. Osnova cele postavitve je bazičen, iz kamna izklesan kip Gnothi sauton, kar v stari grščini pomeni Spoznaj sebe.  Zasnovan je kot skupina mislecev v pogovoru in premišljevanju. Skupina je postavljena tako, da je del, do katerega dostopamo po stopnicah, odprt za vstop v območje kipa, s čemer postane gledalec del kompozicije. Izdelava kipa je potekala od jeseni 2012 do konca aprila 2013. Nad postavljeno belo kamnito skulpturo teče, oziroma mezí voda. Življenje. Nekaj metrov nad njim je na prosojnem okroglem podestu, (nad)kritem s prav tako prosojno okroglino, drugi – že (delno) realizirani – del umetnine: kolobar z odtisi rok zaposlenih na Kemijskem inštitutu, oziroma, Preglovem raziskovalnem centru. Nad tem je – v pritličju stavbe – umeščeno kiparsko delo, ki je postavljeno v prostorski triptih: tri miniaturne skulpture iz geopolimera – kot minimalistične oblike krogle, valja in kvadra – spominjajo na izhodišča modernizma (Cezanne) in njihovo željo po zbližanju z znanstvenimi izhodišči. (Po umetnikovem načrtu bodo v prvem nadstropju v steklenih boksih ležali odtisi rok, le da bodo uliti v gel in bodo držali v praznem prostoru – v katerega navadno zajamemo z rokami vodo – različne stvari, ujete v prozorni gel. Nekaj teh odtisov je že narejenih in držijo delce gelov z analizami proteinov s sekvencami proteinov ter semena kulturnih rastlin.) V drugem nadstropju bodo v konstrukcijo vpete steklene oblike, ki bodo delno spominjale na digestorije, kakršne sicer srečujemo po laboratorijih: ti bodo imeli precej drugačno funkcijo od laboratorijskih, čeprav bodo včasih omogočali tudi to, da bo obiskovalec lahko s posebnimi rokavicami sooblikoval likovno podobo dela. Na vrhu, tik pod veliko stekleno površino strešnih oken, je načrtovano in že delno izvedeno kiparsko delo, ki se ukvarja z razmerjem med civilizacijo, njenimi sekvencami in urejenostjo, ki jo nosi s sabo kultura in narava. Ves  projekt na Kemijskem inštitutu je značilen primer delovanja Jiřija Kočice. Klasična skulptura iz marmorja je preko več projektov prepletena s sodelovanjem z znanstveniki ter z uporabo sodobnih tehnoloških postopkov v skulpturah, pri čemer se odpirajo zanimiva iskanja novih perspektiv in pogledov na vlogo umetnosti. Tako tudi pri projektu Izročilo sodeluje z znanstveniki.[2]

Že naslov razstave Izročilo sporoča, da gre za predajanje naših kulturnih in genetskih vzorcev zanamcem. Angažirani umetnik Jiři Kočica se namreč zaveda, da smo v času velike krize naše civilizacije soočeni z vprašanji, ki se nanašajo na skoraj neposredno gledanje robov in občutenje prepada, preko katerega se trga civilizacijsko tkivo, kamor izginjajo težko pridelane in še težje vzdrževane vrednote: logika, preverljivost, argumentacija, demokracija in medsebojno spoštovanje v enako-pravnosti… O tem konceptualnem delu Kočica gledalca seznani že na vhodu v razstavišče: na vhodnih vratih je nalepljen njegov konceptualni projekt 95 tez o umetnosti. V tem svojem besedilu se pre-izprašuje o smislu sodobne umetnosti: v zgoščenih tezah se sprehodi od starega k novem veku in hkrati poda svoje videnje o bodoči umetnosti. QR koda omogoča vstop na spletno stran s 95 tezami o umetnosti, ki jih gledalec lahko zato bere tudi doma.

Tokratna razstava je postavljena klasično, avtor jo je konceptualno zasnoval prav za novogoriško galerijo. Na ta način razstavni figuralni eksponati – visoki kip in množica malih kipov, ujetih v geopolimerih – spominjajo na klasično kiparsko figuraliko ter s tem delno na modernizem. V prostoru so razporejeni odtisi rok iz prozornih gelov, v katerih plavajo gelčki, s katerimi sekvencionirajo DNA, oziroma pri teh kipih je znotraj njih potekala analiza proteinov. Odtisi rok so postavljeni na svetlobne podstavke, s čimer postane prozorna masa gela dodatno likovno zanimiva, saj je na pogled podobna steklu. Šele ko se jih dotaknemo, ugotovimo, da gre za gel. Na podobnih podstavkih in pod steklenimi vitrinami so postavljeni tudi geopolimerni kipi malih razsežnosti (do višine 6 cm). Ti mali geopolimerni kipci po svojih oblikah spominjajo na  minimalistična kiparska dela iz 60-tih let prejšnjega stoletja. Nekateri figuralno izdelani kipci so iz voska, nekateri so še dodatno slojeni, modelirani z računalnikom in tiskani s 3D tiskalnikom. Ker gledalec notranjosti geopolimernih mas ne more videti, so notranji kipi predstavljeni tako, da so geopolimerni kipi podvrženi tomografiji: na kratkih video posnetkih gledalec lahko opazuje skrito notranjost kipa in njene plasti. Manjši del postavitve združuje odtise rok v gelu in 3D tiske človeških figur, večinoma podobe nosečih žensk, ki so nekako ujete v odtise rok v gelu, hkrati pa to maso nosijo in jo predirajo s svojimi obličji. Večji del postavitve zavzemajo bronasti kipci, ki imajo kamnite podstavke. Vanje so vstavljene visoke bakrene palice, nanje pa privarjeni odtisi rok v bronu, ki držijo otroške figurice. Ker so palice visoke preko 240 cm, je zelo težko videt kipe neposredno, saj se skrivajo v odlitkih rok, ki jih držijo na tej višini. Zato so poleg teh visokih kipov postavljene visoke lestve, ki gledalcu omogočajo dvig horizonta ter uvid v detajle kiparskih miniatur. V razstavnem prostoru stoji tudi več majhnih figuric na škatli, pod katero so izsekani deli črk zavrženega nagrobnika. Nekakšno sodobno moško-žensko zgodbo pa predstavljata dve iz voska narejeni figuri v naravni velikosti: moški in ženska v veliki beli škatli, podobni belim podstavkom za kipe. Skupaj pomenita stik, dotik, genetiko in vseh vrst izročitev drug drugemu.

Epilog: Naslov Izročilo ima tudi kiparska fontana Jiřija Kočice v grosupeljskem krožišču. Nedavna razstava v Cankarjevem domu v Ljubljani[3] je dokument o destrukciji in poskusu izbrisa umetniškega dela z javnega spomina. Izginjanje javne plastike, spomenika, saj je bila fontana dobesedno izročilo prebivalcev mesta, kaže mnogo podobnosti s stanjem stvari v sodobni slovenski družbi. A Jiři Kočica se kljub razočaranju, ki ga je doživel ob uničenju svoje umetnine s tako pozitivnim sporočilom, ne vdaja malodušju. Ne obtožuje, temveč s svojim umetniškim delovanjem opozarja. Večina njegovih konceptualno zastavljenih predstavitev, prežetih z mirom, milino, poetiko, etiko in estetiko v današnjem brezosebnem in prehitro bežečem času zorí in rojeva sadove.