Sanela Jahić, multimedijska razstava
Sanela Jahić: I Am Spending My Capital
10.-31. 1. 2014
O avtorici:
Sanela Jahić (1980, Kranj) je leta 2008 končala študij slikarstva na ALUO v Ljubljani z diplomskim delom Socialni subjekt v kinetičnem objektu. Svoja dela je predstavila na razstavah doma in v tujini, nazadnje mdr. z razstavo Art of Engineering v Tehničnem muzeju v Berlinu, v ARTPLAY centru v Moskvi na Qui Vive? 2. Moskovski mednarodni Bienale za mlado umetnost - Glob(E)Scape (2010) in v STUDIU VIBA FILM v Ljubljani na razstavi Arzenal Depo 2K9 (Sodobna raziskovalna umetnost 80 let po Delaku). Za svoje ustvarjanje je leta 2003 prejela Študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo, grafiko in video produkcijo, leta 2006 mednarodno priznanje na 7. Bienalu slovenske grafike v Novem mestu in v letu 2010 tretjo nagrado Art of Engineering v Berlinu. V letu 2010 je kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije končala podiplomski študij mednarodne smeri ''Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije'' na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Živi in dela v Nemčiji, Sloveniji in Bosni.
Pesem stroja v proizvodnem obratu
dr. Petja Grafenauer
Razstava, ki jo Sanela Jahić kot nagrajenka predlanskega Pixxelpointa pripravlja za razstavni prostor Mestne galerije v Novi Gorici, brez truda besedila zdrsne v centralno točko mreže njenega dosedanjega opusa. Tvegam si trditi, da so se tokrat združile in sočasno izbruhnile vse tiste ključne teme in načini delovanja, ki označujejo in bodo še zaznamovali njeno umetniško prakso.
Z razstavo v Novi Gorici se slika (začasno?) umika iz umetničine produkcije. Le še pogled prek kalejdoskopske leče očal je preprost spomin na hipno sliko. Podoba pomnogoterene množice kovancev odpira možnost za vstop v dialoško mrežo, ki se razpne med torišči: stroj, delo, delavec, lastnik in k/Kapital.
Sanela Jahić veliko pozornost posveča produkcijskemu procesu. Za razstavo I AM SPENDING MY CAPITAL sta del umetniške raziskave in del produkcije umetnin nastajala v specifičnem okolju lokalnih proizvodnih obratov. Pri tem se je proces nastanka umetniškega dela staknil s proizvodnim procesom dela v tovarni. Umetnica je vzpostavila možnost za nenavadni dialog med umetnostjo in proizvodnim sektorjem. A v jedra fabrik je lahko vstopila le z dovoljenjem Lastnika, ki je na ta način pravzaprav dovolil, da je bil delavec sploh slišan.
Raziskava je razkrila odnos človeka do stroja in njegovo naddoločenost z vprašanji moči, ki se v naši civilizaciji manifestirajo prek lastnine. Nekateri ljudje s stroji služijo, drugi služijo strojem. Prvim se zdi, da imajo nad strojem oblast, da je razmerje varno in celo ljubezensko. Delavci na drugi strani so ideologijo, ki zastira resnico njihovega položaja, ponotranjili in postali tisto, kar se od njih zahteva. Manj vzdržljivi od svojih hrumečih partnerjev vedo, da je od pozitivne energije odvisno preživetje: »Saj smo ustvarjeni za osem ur dela na dan.«
Stroj je Drugi v binarnem odnosu. Osemurnih daritev na svojem oltarju ne zaznava, za trud in čustva ter želje po popolnosti mu ni mar. A vendar je tisti, ki delavcem in lastnikom šteje ure življenja, ki glasno ali tiho buči v ozadju delovne hale, kot da bi neprestano klical k delu. Zbuja občutke pod- ali nadrejenosti, oblasti ali nemoči, pa tudi subtilnejše občutke navezanosti, prepleta, ljubezni, lepote, sanj ali vdanosti v usodo, pasivnosti in žrtvovanja.
Globin v odnosu človeka in stroja v proizvodnem procesu ni moč zajeti v statistične analize, politične govore ali realne akcije, vizualizira in posreduje jih lahko le Umetnost. Delavka v videu Sanele Jahić nelagodno zakriva realnost, ki pa vendarle tu in tam bruhne iz njenih izjav, gest in pogledov: »Samo da smo zdravi!« V nasprotju z njo ima Lastnik stroje rad. Tišina praznika, ko stroji ne obratujejo, je spomin na mater. Njegov pogled na svet je jasen, a svoje vloge v njem ne prepozna.
Stroj ne zmore ločiti stranic Marxovega Kapitala od Smrti liberalnega razreda Chrisa Hedgesa, pa čeprav deluje z močjo štirih močnih mož, ki jih je nadomestil. »Kapitalist se bori za svoj profit, delavec pa za svoje zdravje, za nekaj ur dnevnega počitka, za to, da ne bi samo delal, spal in jedel, ampak se lahko tudi sicer uveljavljal kot človek,«[1] piše Engels leta 1868 v eni izmed recenzij Kapitala. Cilji boja Delavcev in Lastnikov so nezdružljivi. Smrt liberalnega razreda opozarja na neuspeh, da bi se po robu postavil korporativni državi in posledicam bankrotiranega liberalizma in slika črno pot prihodnosti, če se ne bomo zganili v množici uporov vseh, ki ne želijo biti podrejeni.
Moč stroja ustvarja in popušča napetost med listi knjig, ki sta zaradi enostavnih fizikalnih lastnosti teže in trenja med seboj povezani tako močno, da jih trije Delavci in Lastnik ne morejo razkleniti. Besede dveh kljubujejo stroju, ki nadomesti moč štirih. Hladna estetika realnega, zvok in moč stroja vzpostavljajo napetost občutij v gledalcu. Realnost useka prek ovinka močnega, a izjemno čistega in preciznega estetskega izkustva. Umeščenost rabljenega, preživetega bivalnega kontejnerja v galerijsko okolje je še ena izjava, ki potencira umetniško doživetje realnosti na razstavi, s katero nam Sanela Jahić daje možnost čutiti in misliti resnice odnosa človeka in stroja v proizvodnem procesu. Tudi v tem odnosu se v resnici zrcali družba, v kateri živimo, družba, ki jo tkejo odnosi med ljudmi. Bomo morda kdaj lahko vsi ljubili mašine tako pristno kot Lastnik in v njih videli možnost prihodnosti? Bomo kdaj vsi smeli uživati v pesmi strojev?
[1] Friedrich Engels, »Marxov Kapital«, (1968 1. izdaja), MEID, IV. zvezek, Cankarjeva Založba, 1968. Dostopno tudi na http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1868/03/28.htm
 |
 |
 |
| Več fotografij |
Sanela Jahić: I Am Spendind My Capital
Urška Jurman
Obravnava razmerij med strojem, človekom in njegovo identiteto je ena od stalnic v ustvarjanju Sanele Jahić. Na tokratni razstavi avtorica ta razmerja zagrabi skozi obravnavo dela in narave proizvodnega procesa v kontekstu poznega kapitalizma. Fragmentirano, a konsistentno interpretacijo teh odnosov niza skozi štiri dela, ki delujejo vsako zase in obenem tvorijo zaokroženo kritiko kapitalističnih produkcijskih odnosov, v katere se z naslovom vpisuje tudi z lastno izkušnjo prekerne delavke, samozaposlene v kulturi.
Čeprav živimo v t. i. postindustrijski družbi, se pripoved avtorice ne vrti okoli primerov servisne kognitivno-kulturne ekonomije in npr. informacijske tehnologije, temveč gradivo črpa iz konteksta klasične, industrijske proizvodnje. V večkratnih obiskih tovarn in proizvodnih obratov, v katerih si je najprej morala pridobiti zaupanje tako lastnikov kot delavcev, je intervjuvala več posameznikov in posameznic, za pričujočo razstavo pa je izluščila dva govorca. Ambivalentnost posameznikovega razmerja do tehnologije in tega, kako le-ta vpliva na naravo dela in s tem na subjektiviteto posameznika, bi težko bolje ponazarjale izjave delavke in lastnika. Oba govorca govorita tako o pozitivnem vidiku napredka tehnologije, ki lajša (fizično) delo, ga poenostavlja – delavka vpelje celo analogijo z gospodinjskimi pripomočki –, kot o negativnem vidiku odnosa med človekom in strojem. Poenostavitev dela, ki ga prinaša sodobna tehnologija, pozdravljata oba, a kot pravi lastnik, hkrati s tem, ko so stroji vse naprednejši in vse bolj samozadostni, človek postaja vedno manj pomemben pomočnik stroja in ne obratno. Še več, avtomatizacija in robotizacija jemljeta delovna mesta, saj se produktivnost povečuje z vse manjšo delovno silo. A kljub sorodnostim v njunih izjavah, sta izkušnji delavke in lastnika radikalno drugačni. Med tem ko lastnik med razkazovanjem svoje tovarne nemoteno govori o tem, kako ciklus stroja, ki proizvaja za masovno produkcijo, narekuje delovni tempo, je ujetost delavke v proizvodni proces, med katerim si lahko odtrga le nekaj minut za pogovor, saj med tem stroji tečejo, telesna, polna prekinitev in nesproščena. Kot zaključi: »Nisem tako sproščena, ker vem, da imam še zadaj...,« in steče. Razlika v poziciji delavke in lastnika pa je več kot očitna tudi, ko govorita o svojem odnosu do dela. Če lastnik govori o pristnosti svojega razmerja do stroja, ki je v resnici, kot reče, povezava s kruhom, in ta odnos poimenuje kar ljubezen, izkušnja delavke govori o izkušnji odtujenega delu. Če bo sreča, bo v tovarni dočakala konec svoje delovne dobe (po starem zakonu bi se že lahko upokojila) in se potem (po koncu odtujenega dela) posvetila stvarem, ki jo zares izpolnjujejo, saj je, kot pravi, po naravi kreatorka, umetnica.
Neenakost pozicije delavca in lastnika ponazarja tudi kinetični objekt z videom, ki vpeljuje hierarhični red kapitalističnega načina produkcije, z dominacijo lastnikovega pogleda od zgoraj in delavčeve podreditve; pri tem pa je sam gledalec v dvojni pozicije dominacije (v razmerju do delavca) in podreditve (v razmerju do lastnika). Deregulirana vizija, miniaturen brikolaž, ki v celotni razstavi zaseda mesto opombe, pa nas morda opominja, kam nas je pripeljal koncept presežne vrednosti. Ko si nataknemo očala s predelanimi lečami in pogledamo denar, uvidimo bistvo poznega, finančnega kapitalizma – multipliciranje vrednosti, ki nima dejanske oz. realne osnove.
Zaključimo z začetkom. Ob prihodu v galerijski prostor gledalec vstopi v ready-made objekt, rabljen kontejner, kakršne srečujemo zlasti po gradbiščih. Ambient, ki je oblikovan s pomočjo kontejnerja, nas postavi na »kraj zločina« in hkrati začrta interpretativno os celotne razstave. Four Workers and a Couple of Theories poleg kontejnerja vključuje še video, ki prikazuje, kako štirje delavci z vlečenjem skušajo razkleniti dve knjigi, Marxov Kapital in Smrt liberalnega razreda (Death of the Liberal Class)Chrisa Hedgesa. Poskus razklenitve, ki ga spremljamo na videu, je insceniran tudi z razstavljenim mehanizmom, ki ponazarja silo trenja dveh knjig. Marxov Kapital, kot nepresežena kritika politične ekonomije, s katero Marx razkriva ekonomske zakone kapitalističnega načina produkcije, je dobesedno zlizan s kritiko liberalnega razreda, ki je nekdaj skupaj z radikalnimi družbenimi in političnimi gibanji pomembno doprinesel k večanju demokratičnih pravic, danes pa zaradi kooptacije z neoliberalno idelogijo nima več relevantnega mesta ne v premisleku ne v boju za možne radikalne družbene spremembe.
Razstava Sanele Jahić ne govori o možnih alternativah, a nam z umetnosti lastnimi orodji in jezikom na pretanjen način razpira kompleksno zgodbo o tehnologiji, delu, kapitalističnimi proizvodnimi odnosi in subjektiviteti.
