RAZSTAVA

O umetnici

Rene Rusjan je začela delovati v poznih 80-ih letih, pogosto kot del t. i. mladega slovenskega kiparstva, ki je prve korake ubiralo po prostorih tedanje Jugoslavije in na takrat še redkih priložnostih v tujini. Med vojno v Bosni je zapustila kiparstvo in se podala v begunske centre. Dvom v smisel umetnosti in vprašanja o njeni vlogi v naših življenjih so prisotni ves čas, odgovore išče v različnih segmentih življenja. Bolj kot kiparstvo so zadnjih 20 let mediji njenega izražanja beseda, pogovor, pismo, fotografija, video, zvok, prostori komunikacije, sredstva komunikacije, odnosi (človek – človek, študent – mentor, umetnik – umetnik, umetnik – družba, umetnik – vsakdanje življenje ...), prostori s spominom, prostori srečevanj. V galerijah se Rene Rusjan pojavlja redko, svoje prostore pogosteje išče v neformalnih kontekstih.

Po rodu je Goričanka. Diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri prof. Slavku Tihcu, leta 1987. Med letoma 1988 in 2009 je delovala kot samostojna umetnica. S skupino kolegov umetnikov je leta 1988 ustanovila kulturno društvo KD Galerija GT. Leta 1994 je z nekdanjim sošolcem z akademije in kasneje soprogom Boštjanom Potokarjem zasnovala in ustanovila Šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart, predhodnico današnje Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Tam je Rene Rusjan sedaj zaposlena kot direktorica programa in profesorica, nosilka modula sodobnih umetniških praks.

Rene Rusjan je svoje izkušnje pridobivala tudi na številnih simpozijih in umetniških rezidencah po Evropi in svetu. Razstavljala je na velikih selekcioniranih in preglednih razstavah (njena dela so npr. uvrščena v dve pregledni ediciji slovenske umetnosti pri Moderni galeriji, 85'95 in 95'05), imela številne samostojne razstave v eminentnih galerijah, a vse bolj so jo zanimala okolja izven galerij in projekti, ki komunicirajo na drugačne načine. Zadnja večja predstavitev njenih del je bila velika pregledna razstava v Mestni galeriji Ljubljana, leta 2014, »O čem govorim, ko govorim o …«.

Od 80-ih let živi in dela v Ljubljani, a po selitvi Akademije v Gorico leta 2012 po več desetletjih ponovno postaja del svoje domače regije. Leta 2016 je kurirala festival Pixxelpoint ter v enoletnem procesu z različnimi umetniki in znanstveniki pripravila edicijo v povezovanju umetnosti, znanosti in vsakdanjega življenja na temo Mi. Aktivno se ukvarja s povezovanjem čezmejnega prostora obeh Goric, tako skozi projekte s študenti kot Akademije in Univerze. Je tudi članica skupine, ki je pripravila zasnovo za kandidaturo Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025.

V domačih krajih je leta 1987 pripravila mali razstavni projekt v CRMK – legendarnem Centru mladinske kulture v Šempetru. Po letu 1988, ko je imela svojo prvo »pravo« samostojno razstavo v Galeriji Meblo, se sedaj prvič obširneje predstavlja v Novi Gorici.

Ropotarnica spominov

Saša Nabergoj

Razstava Epizode spomina v mreženju je pregledna razstava več kot tridesetletne umetniške prakse Rene Rusjan, ki je pravzaprav nepregledna v običajnem pomenu pojma. Retrospektiva, ki se ji bolj prilega literarni kot knjižni pomen besede, torej gre za »podajanje tega, kar se je zgodilo pred tem, o čemer se pripoveduje, kar se prikazuje«.[1]

Gre pravzaprav za poskus osmišljanja celotnega umetničinega opusa, ki sledi njenemu modusu operandi. Že sam proces dela koncipiranja razstave je v svoji dinamiki sledil umetničinemu načinu dela, ki ga je sama na svoj nevsiljiv način tudi narekovala. Delovna skupina treh[2] se je sestajala pri umetnici doma, debatirala, gledala, izmenjevala ideje, brskala, sestavljala, ni pa (povsem) zavzela jasnih vlog (umetnik vs. kustos) in delitve dela.

Razstava je zasnovana kot prostorska situacija, sestavljanka kosov, umetniških del (le-teh je malo, malo zaradi izgube arhiva, večinoma pa zaradi načina dela,  časa in dolgotrajnih procesov kot komponent posamičnega dela), dokumentov in fragmentov. Kot je umetnica zapisala v pisni debati delovne skupine: »Prostor v galeriji dojemam v celoti kot svoj delovni prostor, ki ga začasno naselim, ki ga uporabljam, vanj vabim tudi publiko. Seveda se vzpostavi kot delovni prostor med postavljanjem, a naj tudi kasneje zadrži to atmosfero, le da se odpro vrata.  Želim dejansko užiti galerijo kot delovni prostor, veselim se dni postavljanja in aktivnosti v njem po odprtju razstave. Kot v ogromnem ateljeju, kjer imaš kotičke za postavitve del, kotičke za delo, kotičke za študij, za brskanje po arhivih.«

A ravno s to postavitvijo se je povsem jasno izkristaliziral razvoj vedno kompleksnejšega umetničinega načina dela. Prav tako je postalo tudi jasno, da je kljub prostorski in časovni fragmentarnosti, malo ohranjenih konkretnih kosov in raznolikosti medijev, ki jih uporablja, umetničin opus v resnici zelo konsistenten in zaokrožen.

Rene je začela kot kiparka, ki to fazo zelo jasno zamejuje (1986–1992). Njeni kipi velikih dimenzij, praviloma iz odpadnih železnih litin, postavljenih v zunanje prostore, so bili osupljivo ambiciozni in sodobni, nekako v koraku takratnih dogajanj v angleškem kiparstvu. V zadnjem letniku akademije, leta 1986, je pri štiriindvajsetih letih imela priložnost sodelovati na mednarodnem kiparskem simpoziju v Aberdeenu na Škotskem, kjer je delala v velikih kiparskih halah, kar ji je dalo zamah in ambicioznost pri velikih formatih njene kiparske faze, sicer redko videne v slovenskem prostoru. A že pri zgodnjih kipih je šlo za sestavljanke, instalacije (sama jih je sicer poimenovala konstelacije) v zunanjem prostoru, kjer je umetnica kot eno od komponent praviloma razumela tudi vmesni prostor med posamičnimi kosi in pogosto tudi gledalca. Zato je bil prostor postavitev pomemben.

Faza kipov se je končala z vojno v Jugoslaviji, ko se ji je ob razpadu sveta, v katerem se je formirala, zdelo, da umetnost nima več smisla. Leta 1992 je tako pripravila zadnji, vzporedni razstavi: Ulica v Galeriji GT in Cycle recycle v Galeriji Škuc v Ljubljani, dobesedno in simbolno zapakirale svoje kipe in šla za dve leti delat kot prostovoljka v begunskih centrih.

Ta izkušnja je okrepila njeno potrebo po spominjanju, komunikaciji z ljudmi, zgodbah in slikah, ki jih le-ti nosijo v sebi. In ko se je leta 1995 vrnila v svet umetnosti (na razstavo Blitzart v trdnjavo Kluže), je v središče svoje prakse postavila komunikacijo; postala je zbiralka in pripovedovalka zgodb, ki jo zanimajo spomini, spomini prostora, spomini ljudi, spomini človeštva. Teme, ki jih razvija, so večne, lokalne in obenem globalne in vedno znova aktualne. Denimo pri projektu Razgovori na daljavo (od 2012) je povezala ljudi, ki se na različnih koncih sveta in z dvajsetletno časovno distanco ob delu z begunci ukvarjajo s podobnimi dilemami in vprašanji. Ob tem je sama zapisala: »Zamislila sem si projekt, v katerem povezujem ljudi, ki imajo drug drugemu kaj povedati.«

Ostalo je zanimanje za kontekst, celovit pogled na umetniško delo, ki ga neločljivo povezuje s prostorom. V resnici dela s prostori, in to ne le z galerijskimi. Odpira različne poglede in vstope v umetniško delo, kjer praviloma na različne načine, a vedno premišljeno, vpleta tudi druge. Tako umetnike kot gledalce. Vendar pa se nikoli več ni vrnila h kiparstvu, pač pa je za svoje postavitve začela uporabljati različne medije.

Prav tako se njeni projekti pogosto nikoli ne zaključijo, končajo, k njim se vrača, jih razume kot serije v času in prostoru, nadaljuje in nadgrajuje. Ta princip je najbolj kompleksno zaobjet v seriji Čitalnic, vsakič drugače postavljenega in sestavljenega projekta, v okviru katerega že vse od prve, postavljene leta 1997 v okviru razstave Včeraj, na primer v Mali galeriji v Ljubljani, v branje, poslušanje in gledanje ponuja različne vsebine. Večinoma postavlja zgolj okvir, v katerega potem k sodelovanju povabi druge, včasih izbrane načrtno, a skoraj vedno omogoči gledalcu, da poleg brkljanja pusti tudi svojo sled.

Podobne principe povezovanja vsebin in ljudi uporablja tudi v svoji večdesetletni pedagoški praksi, ki je ne morem razumeti izven njene umetniške. Zdi se, da umetnica celovito povezuje vse svoje angažmaje, tako umetnost kot življenje, in mnoge discipline ustvarjanja. Nenazadnje se je skozi leta komunikacije izmojstrila v pisanju, tako da svoje tekste, s katerimi vešče zaobjema svoje delo, pogosto vključuje na same razstave in publikacije, ki jih spremljajo.

S pričujočo razstavo se Rene predstavlja v domačem prostoru, na Goriškem, kjer se je formirala, kjer ima večji del družine, čeprav sama že dolga leta živi v Ljubljani. Zadnja leta se v Gorico vsakodnevno vrača v vlogi programske direktorice in predavateljice. S partnerjem Boštjanom Potokarjem sta pred 24 leti v Ljubljani zasnovala  Šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart. Po dvajsetih letih nadgrajevanja, povezovanja različnih ljudi, tokrat profesorjev, za katere sta mislila, da bi imeli kaj povedati študentom, sta jo pripeljala do statusa in kompleksnosti današnje Akademije umetnosti pri Univerzi v Gorici. Princip delovanja je soroden njeni umetniški praksi.

Prav tako se s to razstavo končno predstavlja tudi v Mestni galeriji v Novi Gorici, ki jo v zadnjih letih vedno znova naseljuje, a do sedaj kot mentorica, kustosinja, predavateljica. Tokrat pa prvič v vlogi umetnice in z veliko, nepregledno razstavo, pravzaprav vmesno postajo, ki že zdaj čaka na nadaljevanje.